Izberite si še kakšno zgodbo:


Spreminjala sem se in še všeč mi je bilo

(v originalu: I was changing and I liked it)

Ko sem šla prvič na srečanje Al-Anona, sem presenečena ugotovila, da se je tam pred srečanjem veliko zadovoljnih ljudi pogovarjalo o stvareh, ki niso zadevale alkoholikov. Potem ko sem že obiskala predlaganih šest začetniških srečanj, sem mi je zdelo, da sem povedala že vse, kar o svojih težavah lahko povedo starši alkoholika. Spodbujali so me, naj naslednji teden spet pridem in se pridružim »rednemu srečanju«.

Skozi pripovedi članov sem izvedela, da številni srečanja obiskujejo že leta, še dolgo po tem, ko je alkoholik okreval, se izselil ali preminul. Spraševala sem se, zakaj ti ljudje še vedno hodijo na srečanja. Zagotovo imajo tudi kaj boljšega za početi.

Opazila sem, da so člani veliko govorili o sebi in svojem življenju, ki se je dejansko vrtelo okrog njih samih, ne okrog njihovih alkoholikov. Spraševala sem se, zakaj. Ali jim ni bilo mar za alkoholike? Ali jim niso želeli pomagati, da ostanejo trezni?

Opazila sem tudi, da so se na srečanju nekateri prisotni prostovoljno javili za služenje. Eni so bili pripravljeni kuhati kavo, drugi skrbeti za literaturo, tretji pospravljati po srečanju itd. Spraševala sem se, zakaj. Videti je bilo, da si ljudje na srečanjih prizadevajo za skupnost. Kaj pa skupnost sploh je?

Čeprav je berilo, ki so ga prebrali na začetku srečanja, govorilo o tem, da prihajam tja zaradi alkoholika, ne za alkoholika, mi ni bilo jasno, zakaj bi mi bilo še treba hoditi na srečanja, potem ko sem sina pripravila do tega, da neha piti?

Po več mesecih obiskovanja sem se počutila vključena v skupino, dobrodošla, dobila sem tolažbo. Doživela sem, da so se ljudje zanimali zame – za takšno, kakršna sem bila – po svoje čustvena razvalina. Tudi jaz sem imela ob petkih zvečer izbiro, kaj bom počela, in odločila sem se, da bom redno prihajala, kajti želela sem si istih stvari, ki so jih oni že imeli.

 

Al-Anon
»Ena najpomembnejših stvari, ki sem jo doživela že na samem začetku, pa je, da je vedno upanje na rešitev.«

 

Počasi sem se zavedala, kako pripovedi članov, obravnavane teme, gesla in dnevna berila spreminjajo moje mnenje o tem, komu srečanja pravzaprav pomagajo. Zase sem dobila orodja, ki sem jih uporabljala. Spreminjala sem se. Drugače sem razmišljala. Začutila sem sočutje do najinega sina. Začela sem vaditi odmik. Učila sem se postavljanja mej. Začela sem živeti »vsak dan posebej«. Učila sem se »spustiti in bogu prepustiti«. Vzpostavljala sem odnos z višjo silo, ki sem ji lahko zaupala, da bo naredila, kar je najbolje zame. Čutila sem podporo drugih članov. Neko članico sem prosila, ali bi bila moja mentorica. Ni bilo le eno srečanje na teden, ki sem se ga veselila, temveč sem začela hoditi kar na več srečanj in na različne lokacije. Na neki točki sem se udeleževala štirih srečanj na teden, ker sem čutila, da si z obiskom več srečanj dajem več notranje moči. Všeč mi je bila sprememba, ki se je dogajala med mojimi ušesi.

Opazila sem tudi, da sem rada hodila na srečanja, da nikoli nisem bila preveč utrujena, in če sem bila, sem vseeno šla, ker sem po srečanju vedno čutila, da se mi je dvignila morala. Članice in člani Al-Anona so razumeli, kako sem se počutila kot otrok, ko sem živela z očetom alkoholikom, in kako sem se počutila kot mati alkoholičnega sina, ker so se tudi oni tako počutili. Znali so se vživeti. Znali so pokazati sočutje do mene, niso pa soglašali z mano. S številnimi sem se spoprijateljila. To ni bila samotna pot. V teh prostorih najdeš res neverjetne ljudi. Ena najpomembnejših stvari, ki sem jo doživela že na samem začetku, pa je, da je vedno upanje na rešitev.

To je program, s pomočjo katerega sem se naučila, kako se bolje spoprijemati s svojimi težavami, da je treba proslavljati svoje uspehe, občutiti vsa svoja čustva in se zavedati, da bo vse, kar se zgodi, enkrat minilo. To so razlogi, zakaj »vztrajam in prihajam«. Zdaj vem tudi, da ni pomembno, ali me je bog pripeljal v program ali me je program pripeljal k moji višji sili. Vse, kar je pomembno, je, da sem ga preko Al-Anona našla.

 

Iz revije The Forum, mesečnika Družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje; (November 2016)

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah:

Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, 3. november 2017.




Dobrodošli na spletnih straneh društva Al-Anon za samopomoč družin alkoholikov. Vsebina na tej strani je bila osvežena 3 mesece nazaj. Tehnična vprašanja, predloge ali zagate glede spletne strani sporočite uredniku spletne strani.