(v originalu: My son's future is his – not mine)
»On ne živi svojega življenja zaradi mene,« sem pomislila, ko sem se privlekla v mrzlo kuhinjo. Ura je bila tri zjutraj. Iskala sem knjigo z al-anonskimi dnevnimi berili. Mojega sina, mojega edinega otroka, ki sem ga imela rada bolj kot kogarkoli, so odpeljali v zapor, kjer je prebil noč zaradi težav, ki so bile hujše, kot bi si jih kdajkoli mogla zamisliti.
Nikoli si nisem mislila, da se bo v takšnem stanju znašel moj otrok, ki sem ga spravila skozi fakulteto in neštete ure in dneve sanjarila o njegovi obetavni prihodnosti. A se je vse spremenilo, ko se je v družini razvedelo za njegovo zasvojenost. Od takrat naprej sem zvesto obiskovala srečanja Al-Anona, včasih tudi po štirikrat na teden. Poiskala sem si mentorico, se javila za vodenje srečanja, velikokrat delila svojo izkušnjo na skupini, svojo zgodbo pa sem prostovoljno predstavila tudi v ženskem zaporu.
Prihodnost svojega sina sem doživljala kot svojo prihodnost in dopovedovala sem si, da je trud, ki ga vlagam v okrevanje, za naju oba. Globoko v sebi pa sem stavila na to, da bo moje okrevanje enkrat le zagotovilo okrevanje njemu. V svojem srcu sem verjela, da bo ljubezen, ki jo širimo v Al-Anonu in AA-ju, delovala kot rešilni čoln, ki ga potrebuje za svoje okrevanje. Saj sem njegova mama. To bom že zmogla narediti.
| »Globoko v sebi pa sem stavila na to, da bo moje okrevanje enkrat le zagotovilo okrevanje njemu.« |
Goreče sem se oprijela programa Al-Anona. V tistem času je moj sin začel napredovati po programu Anonimnih alkoholikov. Vendar je po enajstih mesecih okrevanja, ko smo se že vsi veselili proslavitve prve obletnice njegove treznosti, naredil recidiv.
Nočne more scenarija o njegovi aretaciji, ki ji je sledila kazen obveznega dela za skupnost, so v meni razraščale strahove in tesnobo ter prebujale stare občutke groze, ki sem jih doživljala takrat, preden sem prišla v Al-Anon.
Ko sem se nekaj tednov kasneje spet prebudila ob treh zjutraj, sem segla po knjigi »Pogum, da spremenim« in naključno odprla neko stran, kjer je pisalo: »Ne moreš živeti namesto nikogar drugega.« Prav to je bilo tisto, kar sem morala slišati. Bilo je precej zahtevno, a potrebno, da neham živeti sinovo življenje in se osredotočim nase. Morala sem pustiti, da si življenje ureja po svoje, in sama zaživeti po svoje.
Ko sem šla naslednjega dne na srečanje Al-Anona, sem takoj dobila še eno potrditev. Tema srečanja je bila: »Naj se začne z menoj«. Na skupini sem povedala svojo izkušnjo o tem, kako sem po naključju odprla »Pogum, da spremenim« na strani, kjer je pisalo: »Ne moreš živeti namesto nikogar drugega.« Šele tedaj sem zares dojela, da moram za svojo spokojnost živeti osredotočena nase in na svoje okrevanje, vsak dan. In: »Naj se začne z menoj«.
Iz revije The Forum, mesečnika Družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje; (julij 2017)
Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah:
Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.
Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, 1. junij 2018.
Dobrodošli na spletnih straneh društva Al-Anon za samopomoč družin alkoholikov. Vsebina na tej strani je bila osvežena 4 mesece in pol nazaj. Tehnična vprašanja, predloge ali zagate glede spletne strani sporočite uredniku spletne strani.