Zgodbe

Ko sem prišla v Al-Anon, sem bila jezna, užaljena in vase zaprta ženska. Svoje starše, brate in sestre sem izključila iz svojega življenja, ker nisem hotela, da bi vedeli, kaj se dogaja. Vedno sem upala, da se bo pitje nehalo in da nikomur ne bo treba vedeti, kaj se pri nas doma dogaja. Seveda mi jih ni uspelo preslepiti. Potem me je sestra, ki je že leta obiskovala Al-Anon, enkrat le vprašala, če me skrbi pitje mojega moža. Rekla sem, da me. »Potem potrebuješ Al-Anon,« je rekla. Tako sem šla prvič na srečanje.

Po tem, ko sem več let obiskovala Al-Anon, prebirala literaturo, si našla mentorico in korake in izročila vnašala v svoje življenje, sem se naučila, kako z aktivnim alkoholizmom živeti dokaj mirno in spokojno. V zakonu nisem bila zadovoljna, a se mi je zdelo, da druge izbire nimam, kot da v njem vztrajam. Videla sem, kako so ločitve mojih treh sester prizadele starša. Nisem jih želela še enkrat temu izpostavljati. Bilo me je tudi strah živeti sama in biti odgovorna zase in svoje življenjske stroške.

Medtem se je zdravje očeta zelo poslabšalo. Nekega jutra je mama klicala, da so ga odpeljali na urgenco. Vse brate in sestre nas je prosila, naj pridemo v bolnišnico, ker je bilo videti, da se približuje koncu svojega življenja. Vsi smo ga prišli na kratko obiskat, da bi se poslovili.

Ko sem šla noter, je bil komaj še pri zavesti, s kisikovo masko na obrazu. Prijela sem ga za roko, mu povedala, da ga imam rada, naj se neha boriti, naj diha in prepusti. Edino, kar je še lahko naredil, je bilo, da je stisnil mojo roko. Mama je morala govoriti namesto njega. Povedala mi je, da ga je skrbelo zame in da si je želel le, da bi bila zadovoljna. Takrat se mi je posvetilo, da sem mislila, kako ščitim svoje starše, v resnici pa sta bila zaradi mene žalostna, ko sta gledala moj nesrečni zakon. Začutila sem, da mi je oče, preden je umrl, dal dovoljenje, da zaključim svoj zakon.

Pripravljena sem bila na spremembo. V nekaj mesecih sem možu povedala, da se želim ločiti. Želela sem si neboleče ločitve, a sem spoznala, da bo po petindvajsetih letih zakona moralo malo tudi boleti. S pomočjo prijateljev iz Al-Anona in družine sem predelovala svoj zakon, žalovala za njegovim koncem in preživela, ne da bi me srce preveč bolelo.

V Al-Anonu sem zvedela, da imam možnost izbire in da si zaslužim biti srečna. Naučila sem se biti neodvisna in se postaviti zase. Naučila sem se, da se z višjo silo ob sebi lahko soočim s svojimi strahovi. Naučila sem se biti odprta in pripravljena sprejeti božjo voljo zame; očeta pa sem izročila v božje roke, naj popazijo nanj. Zaradi Al-Anona sem spoznala in se poročila s svojim drugim možem, ki je alkoholik v okrevanju in obiskuje Anonimne alkoholike. Kako fino je, da doma skupaj delava vsak po svojem programu.

Včasih pri svojih otrocih opazim posledice odraščanja v alkoholični družini. Dva sta pred mnogimi leti obiskovala Alateen in Al-Anon. Če si še tako želim, vem, da njunih težav ne morem rešiti. Morda omenim geslo, ki se mi zdi uporabno, in vedno tudi povem, ko in če bosta želela iti na srečanje Al-Anona, da ju bom peljala. Pred nekaj leti je moj prvi mož umrl zaradi zapletov v njegovem alkoholizmu. Zmožna sem bila žalovati in biti svojim otrokom v podporo ob izgubi njihovega očeta.

Hvaležna sem bogu, da je poslal tega alkoholika v moje življenje in me pripeljal v Al-Anon. Hvaležna sem za izredne darove, ki jih prejemam, ko delam po programu vsak dan in na vseh področjih svojega življenja.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, november 2016 (I deserve to be happy).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, 2. november 2017.

Ko sem šla prvič na srečanje Al-Anona, sem presenečena ugotovila, da se je tam pred srečanjem veliko zadovoljnih ljudi pogovarjalo o stvareh, ki niso zadevale alkoholikov. Potem ko sem že obiskala predlaganih šest začetniških srečanj, sem mi je zdelo, da sem povedala že vse, kar o svojih težavah lahko povedo starši alkoholika. Spodbujali so me, naj naslednji teden spet pridem in se pridružim »rednemu srečanju«.

Skozi pripovedi članov sem izvedela, da številni srečanja obiskujejo že leta, še dolgo po tem, ko je alkoholik okreval, se izselil ali preminul. Spraševala sem se, zakaj ti ljudje še vedno hodijo na srečanja. Zagotovo imajo tudi kaj boljšega za početi.

Opazila sem, da so člani veliko govorili o sebi in svojem življenju, ki se je dejansko vrtelo okrog njih samih, ne okrog njihovih alkoholikov. Spraševala sem se, zakaj. Ali jim ni bilo mar za alkoholike? Ali jim niso želeli pomagati, da ostanejo trezni?

Opazila sem tudi, da so se na srečanju nekateri prisotni prostovoljno javili za služenje. Eni so bili pripravljeni kuhati kavo, drugi skrbeti za literaturo, tretji pospravljati po srečanju itd. Spraševala sem se, zakaj. Videti je bilo, da si ljudje na srečanjih prizadevajo za skupnost. Kaj pa skupnost sploh je?

Čeprav je berilo, ki so ga prebrali na začetku srečanja, govorilo o tem, da prihajam tja zaradi alkoholika, ne za alkoholika, mi ni bilo jasno, zakaj bi mi bilo še treba hoditi na srečanja, potem ko sem sina pripravila do tega, da neha piti?

Po več mesecih obiskovanja sem se počutila vključena v skupino, dobrodošla, dobila sem tolažbo. Doživela sem, da so se ljudje zanimali zame – za takšno, kakršna sem bila – po svoje čustvena razvalina. Tudi jaz sem imela ob petkih zvečer izbiro, kaj bom počela, in odločila sem se, da bom redno prihajala, kajti želela sem si istih stvari, ki so jih oni že imeli.

Počasi sem se zavedala, kako pripovedi članov, obravnavane teme, gesla in dnevna berila spreminjajo moje mnenje o tem, komu srečanja pravzaprav pomagajo. Zase sem dobila orodja, ki sem jih uporabljala. Spreminjala sem se. Drugače sem razmišljala. Začutila sem sočutje do najinega sina. Začela sem vaditi odmik. Učila sem se postavljanja mej. Začela sem živeti »vsak dan posebej«. Učila sem se »spustiti in bogu prepustiti«. Vzpostavljala sem odnos z višjo silo, ki sem ji lahko zaupala, da bo naredila, kar je najbolje zame. Čutila sem podporo drugih članov. Neko članico sem prosila, ali bi bila moja mentorica. Ni bilo le eno srečanje na teden, ki sem se ga veselila, temveč sem začela hoditi kar na več srečanj in na različne lokacije. Na neki točki sem se udeleževala štirih srečanj na teden, ker sem čutila, da si z obiskom več srečanj dajem več notranje moči. Všeč mi je bila sprememba, ki se je dogajala med mojimi ušesi.

Opazila sem tudi, da sem rada hodila na srečanja, da nikoli nisem bila preveč utrujena, in če sem bila, sem vseeno šla, ker sem po srečanju vedno čutila, da se mi je dvignila morala. Članice in člani Al-Anona so razumeli, kako sem se počutila kot otrok, ko sem živela z očetom alkoholikom, in kako sem se počutila kot mati alkoholičnega sina, ker so se tudi oni tako počutili. Znali so se vživeti. Znali so pokazati sočutje do mene, niso pa soglašali z mano. S številnimi sem se spoprijateljila. To ni bila samotna pot. V teh prostorih najdeš res neverjetne ljudi. Ena najpomembnejših stvari, ki sem jo doživela že na samem začetku, pa je, da je vedno upanje na rešitev.

To je program, s pomočjo katerega sem se naučila, kako se bolje spoprijemati s svojimi težavami, da je treba proslavljati svoje uspehe, občutiti vsa svoja čustva in se zavedati, da bo vse, kar se zgodi, enkrat minilo. To so razlogi, zakaj »vztrajam in prihajam«. Zdaj vem tudi, da ni pomembno, ali me je bog pripeljal v program ali me je program pripeljal k moji višji sili. Vse, kar je pomembno, je, da sem ga preko Al-Anona našla.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, November 2016 (I was changing and I liked it).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, 3. november 2017.

Ko sem prišla v Al-Anon, sem jokala, ko sem slišala naslednje besede: »Tišina je zlata vredna, ko prisluhneš svoji višji sili.«

V času mojega odraščanja je mama velikokrat padla. V resnici je bil oče nasilen alkoholik, ki jo je fizično in verbalno zlorabljal. Ob drugih priložnostih pa je bil humoren, pogosto se je šalil in razdajal vsem in vsakomur, kar je kdo hotel. Vse to se je spremenilo, ko sem dopolnila dvanajst let. Po enem izmed teh dogodkov je mama namreč rekla očetu, da bo, če jo še enkrat udari, povedala njegovi družini, kaj se pri nas doma dogaja. Družina mojega očeta je imela o njem najboljše mnenje in včasih je znal biti najboljši. Niso pa vedeli, kaj se kilometre stran dogaja za zaprtimi vrati. Oče mami očitno ni verjel, kajti spet jo je natepel. Mami je držala obljubo in je njegovi družini napisala pismo, v katerem jim je povedala, kaj se dogaja.

Tistega poletja se je moja sestra poročila. Družina mojega očeta je prispela tri dni prej. Lahko bi se kadar koli pred poroko pogovorili z njim. A za soočenje z njim so se odločili šele na sprejemu, po tem, ko je večino večera pil.

Ko smo prišli domov, se je na nas zgrnil pekel. Bilo je vpitje in kričanje: »Zakaj si rekla moji družini, da te pretepam? To ni res. Nikoli nisem položil roke nate!«

Tisti večer so se mi sestavili vsi koščki sestavljanke. Spoznala sem, da moja mama ni kar naprej padala, ampak jo je tepel. Zlorab sicer videla nisem nikoli, a sem jih včasih slišala. Bila sem še mala in vsega še nisem znala smiselno povezati. Tistega večera pa se je moje življenje spremenilo za vedno.

Od takrat naprej moj oče ni nikoli več položil roke na mamo, a je postal čustveno nasilen. Ni govoril z njo. Mesece in mesece sta bila pogreznjena v molk. Če je prišla v prostor, kjer je bil on, ga je takoj zapustil. Neko leto sta zdržala dva tedna manj kot celo leto, ko drug z drugim nista govorila. Morala se je zgoditi družinska tragedija, da sta začela govoriti, ali pa kakšna kriza s katerim od otrok ali počitnice.

“Mesece in mesece sta bila pogreznjena v molk.”

Zame kot najstnico je bila tišina molka nekaj groznega. Ne morem si predstavljati, kako je takšno ravnanje delovalo na mojo mamo – žensko, ki je tega moškega imela rada, in si je z njim delila dobro in slabo. Enkrat mi je rekla, da si je želela, da bi jo spet tepel, ker je potem vsakič sledilo obdobje »medenih tednov«, ko so bile stvari za nekaj časa v redu.

Ne vem, kako kmalu za tem je mama našla Al-Anon. Po hiši je puščala literaturo, da bi jo vsakdo lahko videl in prebral. Včasih se je ponudila, da me pelje na srečanje Al-Anona, a sem si mislila: »Pa saj jaz nimam težav s tem.« Včasih se mi je zdelo, da mora biti mama malo nora, ko pušča literaturo vsenaokoli in spraševala sem se, zakaj to počne. Pravzaprav je sejala seme – za nas otroke – in delovalo je. Ko sem spoznala, da sem se poročila z moškim, ki je bil prav tak, kot moj oče, sem se spomnila tistih brošur in imena Al-Anon. Ko je prišel pravi čas, sem vedela, kam iti in sem šla.

Zatorej, vidite, nisem marala tišine (tiste »zle« tišine, v kateri sem odraščala) in nisem želela sodelovati v tem. Ni mi bilo všeč, ko so mi ljudje rekli, naj se predam tišini in prisluhnem svoji višji sili. A sem se naučila, da obstaja »dobra tišina«, tista iz enajstega koraka in da je dobro prisluhniti višji sili.

Zdaj po štirinajstih letih v programu je tišina zame dobrodejna in jo pozdravljam. Enajsti korak me uči, da sem med molitvijo in meditacijo v tišini, kar mi pomaga, da se osredotočam na svojo višjo silo in da me ponese skozi tisto, kar moram prestati, tudi ko se mi preteklost vrača.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, november 2016 (Today silence is golden for me).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, oktober 2017.

Ko sem prišla v Al-Anon, je bilo, kot da bi prispela v svet čarovnika iz Oza. Se mi mar tu lahko končno izpolnijo želje? To je tisto, za kar sem molila, na kar sem upala – da se mi izpolnijo vse želje. Največja je bila ta, da bi bila spet srečna. V družini je sicer bila po novem treznost, a pogrešala sem še toliko drugega.

V Al-Anonu sem že kmalu na začetku zvedela, da mi nihče ne more dati občutka manjvrednosti, če mu jaz tega sama ne dovolim; če nekdo reče, da je tako, še ne pomeni, da je res tako; edini čevlji, ki me žulijo, so moji lastni; in veliko bolj moram verjeti v božjo ljubezen, kot v svoje pomanjkljivosti. Ko sem dojela ta dejstva, so postali skupaj s koraki, gesli in izročili moji rešilni jopiči.

Še ena želja se mi je izpolnila. To so bila prijateljstva, kjer ni bilo pomembno, v kakšni družini živiš, kako se oblačiš in kakšno službo imaš. Toliko ljubezni je bilo, pogosto brez izrečenih besed – preprost nasmeh, pozdrav, objem ali skupne solze. Ti ljudje me poznajo in razumejo bolje, kot večina drugih. Damo del sebe in v zameno prejmemo ljubezen in razumevanje.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, januar 2014 (Al-Anon works, no magic needed).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, 1. december 2017.

Ker sem več kot 50 let preživela v alkoholičnih družinah z alkoholičnimi odnosi, sem bila popolnoma vpeta v norost, ki jo je povzročala izpostavljenost alkoholizmu. To je bilo normalno, sprejeto in pričakovano. Dobro sem bila vzgojena, a vse se je prikazovalo drugače – po malem sprevračalo, da je pomagalo pivcu še naprej plavati v pijači. Vsa pravila v hiši so bila postavljena tako, da je bil mir in da se je prikrival problem. Od nas, družinskih članov, se je pričakovalo, da za varovanje družinske skrivnosti žrtvujemo svoje dostojanstvo in svojo verodostojnost. To je bila naša dolžnost!

Enkrat je bilo končno le dovolj. Vedela sem, da je nekaj narobe, a edino, kar sem zmogla videti, so bile težave. Izhoda iz njih nisem videla! V Al-Anonu sem že enkrat prej iskala pomoč, a sporočila so se takrat kar odbila od mene. Nisem mogla razumeti, da se je treba osredotočiti nase in ne na alkoholika. Le kako bi mogla? Ali ni bila konec koncev moja naloga, da zaščitim ugled družine in vzdržujem iluzijo o zdravi družini?

Ko sem dosegla svoje dno, sem se, nerada, ponovno vrnila v Al-Anon in se odločila vztrajati. Nekaj že mora biti na tem! In že kmalu sem opazila nekaj, česar prej nisem videla. Al-Anon je ponujal rešitve. Ko sem prisluhnila, sem začenjala razumeti, zakaj se nisem mogla nikamor premakniti. Problemi so me posrkali vase, bolezen pa me je držala ujeto.

Odločila sem se, da bom preusmerila svojo pozornost na iskanje rešitev in naredila odmik od alkoholikove bolezni. To je bilo zelo težko. A s pomočjo dobre mentorice in ljubeče domače skupine je počasi vendarle začelo delovati. Med tem ko sem si prizadevala najti rešitev, so se začele težave kar manjšati. Kmalu je bilo rešitev več kot bolezni – in našla sem izhod zase.

Kot kapitan ladje, ki naravna smer proti obzorju, imam zdaj tudi sama svojo vizijo, ki jo naravnavam v želeno smer. »Rešitev, ne bolezen« je postala moja mantra. Na pameten način me opominja, naj ne neham iskati rešitev – ampak se neham ukvarjati z boleznijo.

Danes je moje življenje čisto drugačno. Smer sem naravnala proti novim deželam in oddaljenim obalam. Včasih se znajdem v okoliščinah, za katere si nisem nikoli mislila, da jih bom spoznala. Končno postajam oseba, kakršna sem si vedno želela biti.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, julij 2017 (Finding my way out).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, 2. december 2017.

Ko sem prišel na svoje prvo al-anonsko srečanje, sem bil utrujen in čisto obupan. Osemnajst let življenja z aktivno boleznijo alkoholizma je terjalo svoj davek. Nisem vedel, kaj lahko pričakujem od srečanja, a pripravljen sem bil poslušati. Na tistem srečanju sem od članov Al-Anona slišal nekaj osnovnih informacij: Hodi na srečanja, beri al-anonsko literaturo, poišči si mentorja in sodeluj z njim, delaj po korakih, moli in meditiraj vsak dan, začni s služenjem ter »vztrajaj in prihajaj«. Nič od tega nisem razumel, a odločil sem se, da naslednjič spet pridem. To je bilo pred 24 leti.

Čez čas sem ugotovil, da so mi prav tisti preprosti napotki spremenili življenje. Z obiskovanjem srečanj in poslušanjem drugih, ki so delili svoje izkušnje, moč in upanje, sem razumel, da nisem niti sam niti edini. Drugi so doživeli enake ali podobne izkušnje. Z branjem al-anonske literature sem spoznaval to bolezen in kakšne posledice je pustila na mojem življenju. Poglobljen odnos z mentorjem mi je pomagal, da sem lahko odkrito spregovoril o svojih najglobljih in najtemnejših skrivnostih.

Z delom po korakih sem sčasoma razumel, kako nezdrave so bile posledice mojega vedênja, dojemanja in moje notranje drže na moje življenje. Zase sem spoznal, da bi se lahko spremenil, ko bi si ustvaril odnos z bogom, kot si ga sam zamišljam. Skozi dnevno molitev in meditacijo je postalo opuščanje moje samovolje lažje. Sčasoma sem se vključil v služenje. Začel sem se zavedati, kako širok vpliv ima Al-Anon širom po svetu in kako pomembno je upoštevati načela Al-Anona.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, julij 2017 (Following Al-Anon basics).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, 3. december 2017.

Pri meni so vsi občutki »pomanjkanja« povezani z dogodki iz časa otroštva v naši alkoholični družini. Prepiri, pijanost in nered – sami dokazi, da ni bilo dovolj ljubezni, miru, zdravja, denarja in niti osnovnih dobrin za kolikor toliko uspešno življenje. Bilo je nekaj bežnih trenutkov, ko se mi je svet za hip zazdel prostran in poln izobilja, a sem se hitro umaknila nazaj k pogledu, ki se mi je zdel normalen in varen.

Mislila sem, da zame pač nikoli ne bo dovolj česar koli; da sem pravzaprav neke vrste napaka.

Delovanje po načelih Al-Anona me je izučilo, da nisem nikakršna napaka in da je moje življenje prav takšno, kot je zamišljeno. Noben dogodek iz mojega otroštva ali iz alkoholičnih odnosov v odraslem življenju se ni zgodil zato, da bi me kaznoval, ampak so bili namenjeni kot pot do prosvetljenja. Naučila sem se, da je »dobro« življenje lahko zapravljeno življenje in da so težave lahko tiste, ki me privedejo tja, kjer je obilje. Danes se obilje rojeva globoko v meni, od koder se širi in vpliva na vse zunanje odnose in vse okoliščine mojega življenja.

Iz revije The Forum, mesečnika Družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, julij 2017 (My Difficulties Led Me to a Place of Abundance).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.


Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, 1. januar 2018.

Nisem se zavedala, kako hudo me je prizadel alkoholizem, dokler nisem prišla v Al-Anon. Ko sem živela sredi alkoholizma, okrog njega in poleg njega, me je preprosto posrkal in postala sem izvedenka za vlogo, ki sem jo igrala. Kakšno vlogo? Da sem stvari urejala, preden bi kdor koli kaj izvedel! Težava je bila v tem, da se nobene reči ni dalo do kraja urediti. Svoja razočaranja in zamere sem prikrivala z zanikanjem in poudarjeno odločnostjo, da je nadzor tu nujno potreben.

Ena prvih stvari, ki sem se jih naučila v Al-Anonu, je bila, da sem nemočna in da je imel, če kdo koga, alkoholik mene pod nadzorom. Ko sem se potem mesece ubadala s prvim korakom, sem končno le sprejela, da je moje življenje postalo neobvladljivo. Ko sem si enkrat priznala, da sem nemočna in da ne obvladam več svojega življenja, se je pojavil občutek osvobojenosti. Nisem se več čutila odgovorno za alkoholika. Šele takrat sem se začela zavedati, kako zelo trmasta in svojevoljna ženska sem postala. Da bi se jaz predala in odnehala? To pa ne, na noben način, saj bi to pomenilo, da mi je spodletelo. Raje se zaman trudim in od tega umrem!

Zdaj se temu lahko smejem, ker se mi je kasneje v življenjskih bojih še kar naprej dogajalo, da sem stvari spuščala in spet jemala nazaj v svoje roke. Ko sem se končno le predala, ne le zaradi lastne nemoči, ampak zaradi programa Al-Anon in višje sile, je življenje postalo veliko lažje.

Osvobojenost, ki je sledila, mi je šele omogočila, da sem zares izpustila tisto, za kar nisem bila odgovorna in začela živeti življenje, v katerem sem odkrivala, kdo sem. Preteklost mi nič več ne narekuje tega, kdo sem, a dovolim, da je del moje zgodbe.

Danes se za vse, kar sem in kar upam, da še bom, čutim dolžna bogu, kot ga razumem. Kajti deluje skozi Al-Anon in vse tiste ljudi, ki jih pošlje v moje življenje. Počasi alkoholikom, ki so še v mojem življenju, dajem dostojanstvo in pravico, da živijo, kot želijo. Učim se jih spoštovati, spoštovati njihova čustva, pravice in odločitve prav tako kot svoje. Danes verjamem, da ima bog za vsakega izmed nas načrt in da se vanj nihče nima pravice vmešavati – kaj šele jaz!

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, junij 2017 (I Became Willing To Surrender).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, 2. januar 2018

Ko sem pred mnogimi leti prišla v Al-Anon, sva bila z možem poročena sedem let in sva imela tri majhne sinove. Čeprav je imelo njegovo pitje veliko negativnih posledic za vso družino, sem ostala v zakonu, ker sem se počutila finančno in čustveno ogrožena.

Nedavno sva se z možem med večerjo pogovarjala in jaz sem mu pripovedovala o svojem obiskovanju Al-Anona. Mož je začel govoriti o svoji izkušnji z AA-jem in o tem, da še vedno ni prepričan, čeprav so mu srečanja všeč, da sploh spada tja. Rekel je, da ni imel problema z alkoholom, ampak z odnosom do alkohola.

Bila sem šokirana. Najraje bi bila zavpila: »Se mar ne spomniš vseh tistih noči, ko si prihajal domov pijan, ko si obležal pred avtom ali ko si klical na pomoč, ker si se z avtom zvrnil v jarek ali ker te je ustavila policija?« A sem ga le nejeverno gledala, ko je dodal: »Pravzaprav sem bil pijan le enkrat na teden, mogoče bolj zaradi pivske razvade.« Začutila sem močno potrebo po tem, da razčistim z njim in njegovo pripovedjo.

Potem pa so mi prišli na um in do srca nauki, ki sem jih slišala v Al-Anonu; ničesar nisem rekla, samo mirno sem se umaknila stran.

Ni mi bilo treba tega, da bi se lotila njegove inventure ali da bi mu po vseh teh letih očitala, kaj je kdaj počel. Ne nazadnje, čigava norost je bila hujša? Njegova zasvojenost z alkoholom ali moja zasvojenost z njim? Kako naj njega obsojam zaradi zanikanja, ko pa sem tudi sama toliko let živela v zanikanju in svojega lastnega uničevalnega vedênja nisem opazila?

Višja sila mi daje priložnosti, da prvi, drugi in tretji korak udejanjam vedno znova – in to je bila nova priložnost. Včasih sem potrebovala več dni, da sem lahko spustila svojo jezo. Zdaj pa se na hitro spomnim teh korakov in potem »spustim in bogu prepustim«. Namesto da bi več dni kuhala jezo in zamero, zdaj traja le kako uro, da se vrnem v spokojnost; berem literaturo, pokličem mentorico in zmolim kakšno molitvico kot na primer: »Njega blagoslovi, mene spremeni.«

Z Al-Anonom sem našla duhovno skupnost, po kateri sem hrepenela. Danes je moja odločitev izbira, da vztrajam v zakonu zaradi ljubezni in razumevanja. Moj zakon in jaz sva posledica čudeža, ki se zgodi v programu; naučila sem se živeti srečno in zadovoljno, pa »najsi alkoholik še vedno pije ali ne«.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, januar 2018 (Taking my own inventory).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, 3. januar 2018

Ko je moj petnajstletni sin začel piti, sem ponoči bedela in ga čakala. Nekoč vesel mlad fant, ki je po večerji v dnevni sobi rad igral klavir in veliko bral, je bil zdaj jezen in je ostajal zunaj v najboljšem primeru do polnoči, v nočeh, kakršna je danes, ga pa sploh ni bilo domov.

Neke noči sem ob treh ponoči gledala skozi okno dnevne sobe, ki jo je razsvetljevala le blaga luč. V odsevu stekla sem gledala naravnost v svoje oči. Počutila sem se kot v letih odraščanja, ko sem doma klečala na svoji postelji in gledala skozi okno, kdaj bo moja sestra prišla domov.

Zavedela sem se, da ne bom zmogla iti še enkrat skozi to in da potrebujem pomoč. Takrat v mladosti sem bila v trpljenju sama. Zdaj z mojim sinom je bilo trpljenje neznosno. Ne morem razumeti, zakaj se je njegovo vedenje tako spremenilo – najsi bo doma ali v šoli. Moji dnevi so bili polni krivde in zmede.

Oči v oknu so prosile: »Pomagaj!«. Zjutraj sem poklicala kontaktno številko Al-Anona in usmerili so me na srečanje v bližini mojega bivališča.

Niti sanjalo se mi ni, kaj Al-Anon sploh je. Vendar sem tu našla dom in kraj, kjer si celim rane, svoje občutke sramu in krivde. Takrat sem prvič slišala, da sem pred alkoholizmom nemočna in pokazali so mi, kako poskrbeti zase.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, november 2017 (I Put the Focus on Myself).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, 2. januar 2018.

Na polici v trgovini s potovalnimi artikli je mojo pozornost pritegnil lonček, na katerem je z debelimi črkami pisalo: »Nikar me ne sili, da ustavim avto!« Na glas sem se zasmejala. Kolikokrat sem prav to rekla svoji hčerki. Kupila sem tisti lonček.

To je bilo pred šestimi leti. Danes se spačim od groze, ko se spomnim, kako sem svojo najmlajšo krivila za svoje noro vedênje. Nihče me ne more prisiliti, da se obnašam na določen način – samo jaz lahko upravljam s svojimi čustvi in svojim vedênjem.

Danes mi tisti lonček, ki se mi je takrat zdel smešen, sploh ni več všeč. A še ga imam, da se spomnim, kako daleč sem prišla. Ko začutim, da se me polašča jeza, zdaj ne krivim več drugih, ampak se obrnem vase, da ugotovim, kolikšen je moj delež pri tem.

Nedavno sem kupila še en lonček, ki mi privablja nasmeh na obraz. Pravi: »Počni več tega, kar te veseli!« Potrebno je bilo precej razmišljanja in samoraziskovanja, da sem ponovno odkrila, kaj me veseli. Tako sem bila zaposlena s kariero in s tem, da sem žena in mati, da se mi je zdelo, da nimam časa misliti na svoje zadovoljstvo. Spet sem se spomnila srednje šole in tega, kako rada sem imela umetnost in ročna dela. Iskala sem tečaje in delavnice, ki bi se jih lahko udeležila. Vsak dan skušam narediti nekaj, kar me izpolnjuje. Včasih je to kaj malega kot na primer, da grem v knjižnico po novo knjigo.

Moja preobrazba se je začela, ko sem na srečanju slišala, kako na letalih stevardese vedno poučujejo potnike, naj kisikovo masko najprej namestijo sebi, preden pomagajo drugim. Večkrat sem že letela in to slišala, a bilo je prvič, da sem razumela, da gre tu za lastno odgovornost in to, da poskrbim zase. To ni sebično, to je logično. Kako naj pomagam nekomu, bodisi odraslemu bodisi otroku ob meni, če ne morem dihati?

Ko sem zadovoljna, je lažje mirno razmišljati. S pomočjo konferenčno odobrene literature, poslušanja na srečanjih in deljenja izkušenj z zaupanja vrednimi prijatelji sem se naučila, da imam možnost izbire in da jo znam prepoznati. Lahko se spremenim, lahko se naučim ravnati s sabo in skrbeti zase. Ko sem drugače razmišljala in ravnala, se je moje življenje spremenilo.

»Vztrajajmo in prihajajmo!«

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, december 2016 (Today, I’m doing more of what makes me happy).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, 2. februar 2018.

Sem še na začetku svojega okrevanja, a že vidim, kje in kako me ima bolezen alkoholizma v oblasti. Moja starša sta bila alkoholika in zasvojenca z drogami, a tudi moja razširjena družina je bila tega polna. Vse svoje življenje sem morala prenašati grda podtikanja in laži.

Zato ni presenetljivo, da sem si že v najstniških letih, pa pri dvajsetih in celo tridesetih za intimne partnerje izbirala alkoholike in zasvojence. V odnosih s fanti in zakonskimi možmi, ki so bili dobri z mano, sem sabotirala samo sebe. V svojem življenju sem potrebovala bolezen.

Ko sem prvič prišla na srečanje Al-Anona, sem bila osamljena, v zadregi, vsa osramočena in zlomljena – čisto zlomljena. Tam sem našla ljudi, ki so razumeli – našla sem prijatelje. Spoznala sem, da nisem sama, in našla sem pomoč. Al-Anon mi je pomagal spremeniti svojo pot. Namesto da sem vso svojo energijo porabila za boj z boleznijo, mi je program pokazal način, kako okrevati, rasti in postajati oseba, kakršna naj bi zares bila.

Ravnanje po prvem koraku je zahtevalo, da nekaj priznam. Kakršno koli priznanje je bilo zame težko. Ker je alkoholizem bolezen, ki napreduje, in je bolezen odnosov, sem spoznala, da imam simptome tudi jaz. Lagala sem iz navade, tudi ko bi bilo bolje zame, če bi povedala resnico. Čeprav sem te laži upravičevala s tem, da »pomagam«, so predstavljale del težave same. Male laži, ki v resnici niso nič pomenile, so me – ena mala laž na drugo malo laž – zastrupljale.

Priznanje svoje nemoči je pomenilo, da bom morala priznati, da sem postala nekdo, ki v resnici nisem bila – neiskrena oseba. Ravnati po prvem koraku je pomenilo, da moram priznati, da sem nemočna – a ne le pred alkoholom – ampak da sem nemočna pred vsem, razen pred samo seboj. Ko sem priznala, da le pred samo seboj nisem nemočna, je bilo treba prevzeti odgovornost zase in za svoja dejanja. Uf! Oseba, kakršna sem postala, mi ni bila všeč. Takrat mi ni bilo več težko videti, da je moje življenje postalo neobvladljivo.

Prvega koraka sem se resno lotila šest mesecev po svojem prvem srečanju in en mesec po tem, ko sem si našla mentorico.

Kaj prvi korak pomeni zame?

Naučil me je, naj čistim svojo stran ulice – le svojo stran. Ko izpustim to utvaro moči nad nekom ali nečim drugim, se premaknem z mesta, začnem upati in doživljati spokojnost. Kot človek, ki rad kar naprej nekaj dela ali druge ureja, moram »spustiti in bogu prepustiti« in »živeti in pustiti živeti.« Ko sem postala človek, ki zna opazovati svoje okolje, namesto da se nanj odziva, je iz zmede nastala harmonija. Naučila sem se, da če želim najti mir in spokojnost, se moram jaz spremeniti. To je bilo vse. Ni mi bilo treba spremeniti vsega drugega – le sebe.

Kako spremenim sebe? Sem, kdor sem, ali ni tako? Ne! V celoti sem se morala predati višji sili, kakor jo razumem, bogu.

Ponavljala sem si: »Nisem je povzročila, ne morem je pozdraviti, niti preprečiti.« Vsako jutro in večer sem začela moliti, včasih na kolenih. Najprej sem višjo silo povabila, naj me še naprej spremlja. Potem sem se bogu zahvalila za vse dobre stvari, ki mi jih je namenil: za Al-Anon, moje nove prijateljice in prijatelje, za sposobnost, da mu lahko izročim vse svoje strahove in skrbi. Takoj, ko sem se odločila, da to vidim, sem postala hvaležna za obilje v svojem življenju: za otroke, katerim sem še vedno imela možnost pokazati, da je luč na koncu tunela; in za zavedanje, da je bil bog vedno tam, kjer sem ga potrebovala. Na zadnje sem vse, kar me je skrbelo, preložila nanj.

Ko sem začela moliti, je hvaležnost, ki sem jo čutila, hitro odtehtala strahove. Al-Anon, molitev in bog so delovali v moji notranjosti in lahko sem videla, kakšen vpliv so imeli name. Nisem se več toliko krat odzvala in se razburjala. Nisem več hotela stalno kritizirati; prav čutila sem, kako rastem. Tihi mir se je naselil vame, kar so opazili tudi drugi. Našla sem zdravje. Sprejeti prvi korak je pomenilo, da sem svoji višji sili rekla: »Veš, potrebujem te – danes, jutri in vedno.«

To, da mi je pri prvem koraku spodrsnilo, je pomenilo, da sem si večkrat potolkla kolena. Morala sem se pobrati in jih očistiti. A z božjo pomočjo je bilo priznanje, da sem nemočna in da je postalo moje življenje neobvladljivo, ne le dosegljivo, prineslo je tudi olajšanje in me moralno dvignilo. Zavedanje, da se lahko kadar koli in kjer koli vrnem na prvi korak, pa prinaša tolažbo in upanje.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, september 2015 (My struggle with powerlessness).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, 2. marec 2018.

Nekega večera sem po al-anonskem srečanju stala pred cerkvijo v ledenem dežju. Ljudje so odhajali z avtomobili in mahali drug drugemu z obljubami, da se vidijo naslednji teden. Ponovno sem bila čisto obupana, ker mi nihče na srečanju ni mogel povedati rešitev, ki sem jih potrebovala. Hotela sem, da mi dajo recept, kako zagotoviti alkoholikovo treznost. Upala sem, da bom dobila recept, ki bo nazaj sestavil našo razsuto družino, in da bom eno noč lahko spala, ne da bi me skrbeli minusi na računu in neplačane položnice. Namesto tega me je neka žena po srečanju, preden sem odšla, prijela za roke, pogledala v moje solzne oči in rekla: »Vztrajaj in prihajaj.« Se šali? Le čemu bi še hodila sem? To sem razmišljala, ko sem se tistega večera peljala domov. Odločila sem se, da me tja že ne bo več.

Vendar sem vseeno še šla. Spet sem šla, ker me je k temu spodbudila prijateljica, ki je srečanja obiskovala že več let. Ponovno sem šla tudi zato, ker je v literaturi, ki sem jo začela prebirati, pisalo, da je alkoholizem bolezen in da ne morem ničesar narediti, da bi mojega bližnjega pripravila do treznosti. Ko sem preučevala korake, sodelovala z mentorico in še naprej obiskovala srečanja, sem spoznala, da v svoje življenje lahko vnesem upanje in spokojnost, pa če je drugi trezen ali ne.

To je bilo pred več kot 30 leti. Veliko sem se naučila o bolezni alkoholizma, kako živeti z alkoholiki v naši družini ter kako skrbeti zase, da bo moje življenje bolj izpolnjeno. Ena izmed stvari, ki jih počnem, kot skrb zase je, da redno obiskujem srečanja. Pazim tudi, da ne bi izpustila priložnosti, da novim članicam in članom prijazno povem, da so dobrodošli. Vsakega primem za roke, pogledam v njegove ali njene solzne oči in rečem: »Samo »vztrajaj in prihajaj!«

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, oktober 2017 (Keep Coming Back).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, 1. marec 2018.

Moja mama ni pila, a je svoje življenje posvetila mojemu očetu, ki je rad pil. V otroštvu sem – kot srednja od treh deklet s še enim mlajšim bratom – pogosto čutila sočutje do mojega očeta. Za udarce, ki sem jih od njega dobivala, sem krivila mamo.

Imela sem dva moža alkoholika, dva otroka in štiri vnuke. A kljub temu sem se počutila popolnoma sama. Sem jaz razočarala njih ali so oni razočarali mene?

Potem ko sem več mesecev živela čisto sama in so bili moji edini prijatelji tujci na Facebooku, sem prebrala objavo o Al-Anonu in se odločila, da pokličem. Prisrčna ženska me je prišla iskat in me odpeljala na moje prvo srečanje.

Prva stvar, ki sem se je naučila, je bila, da je alkoholizem bolezen. Tega se nisem zavedala in dalo mi je precej snovi za razmišljanje do naslednjega srečanja. Spraševala sem se, ali je Al-Anon sploh pravi kraj zame, ko pa sem živela sama in v mojem življenju ni bilo nikogar več. Zakaj bi še naprej hodila na tista srečanja?

Postalo mi je jasno, da se moram pozdraviti, četudi nimam nikogar. Oklepala sem se vsake besede, ki sem jo slišala na srečanju. Spoznala sem, da mi leta zahajanja v cerkev niso prinesla takega miru, kot ta srečanja. Vera, ki sem jo imela v svojega Boga, je bila vedno močna. Geslo »Spusti in bogu prepusti« me je že od nekdaj reševalo, še preden sem prišla v Al-Anon. Sem borka, božji otrok. Za svojo družino sem se potrudila po svojih najboljših močeh.

Na vsakem srečanju sem slišala spodbudne besede, ki so mi pomagale preživeti teden. Še naprej sem obiskovala srečanja in spoznala, da sem na pravem kraju, tam, kjer moram biti. Našla sem družino, z ljudmi, ki so razumeli hudo, ki ga povzroča alkoholizem. Pomagali so mi mnogo bolj kot zdravstveni delavci, s katerimi sem imela opravka v preteklosti.

Še naprej rastem in si nabiram znanje o tem, da moram skrbeti zase. Zavedam se, da sem edina oseba, nad katero imam nadzor. Ne morem popraviti svoje družine. Zdaj lahko skrbim le zase. Živeti sama je izziv in obiskovanje srečanj je moja nagrada. Nič več nisem sama.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, september 2015 (I’m no longer alone).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, 2. marec 2018.

Moja mama – kako zmedena, razočarana in žalostna sem bila, ko sem jo gledala, kako se bori s težkim zakonom, revščino in z lastnim alkoholizmom. Rada je imela svoje otroke – o tem sem prepričana. A bilo ji je težko – zelo težko!

Kot otrok sem se leta trudila, da bi jo spremenila v mamo, kakršno sem si želela. Od nje sem hotela dobiti čisto posebno pozornost – tako, ki je ni zmogla glede na življenje, ki ga je imela. Hotela sem, da me opazi, da mi daje priznanje, čeprav sem videla, da počne vse, kar more, samo da preživi. Njene življenjske okoliščine so jo premagale in zdrsnila je v usoden alkoholizem.

Preden je umrla, je prišla živet k nama z možem – po tem, ko je izgubila vse, kar je kdaj imela. Takrat sem bila že nekaj let v Al-Anonu, tako da sem že nekoliko okrevala.

Bilo je na srečanju nekega petka zvečer, ko je članica prebrala stran iz berila »Vsak dan posebej«, ki nas je opominjalo, da smo vsi božji otroci. Takrat me je prešinilo zavedanje, da je tudi moja mama božji otrok. Globoko v dnu duše sem to začutila. Končno sem spremenila pogled in začutila sočutje do svoje matere. Je božji otrok, ki zelo trpi in se močno trudi, da bi shajala v težkih okoliščinah. Videla sem, da je ranjena, tako kot jaz. Videla sem, da je ženska, tako kot jaz in da je delala, tisto, kar je morala.

Moja družinska bolezen je vztrajala, da gledam nanjo kot na neuspešno mamo. Toda ker mi je bilo dano okrevanje, sem jo videla kot sočloveka kot žensko, ki si zasluži ljubezen in spoštovanje, ker sva obe otroka višje sile. Kako hvaležna sem, da sem to uvidela, preden je umrla, in da sva bili lahko skupaj v miru, ko je umirala, medtem ko sem jo držala za roko.

Zaradi tega dolgujem Al-Anonu globoko naklonjenost!

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, julij 2017 (Making peace with the »mom« I always wanted).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, 3. marec 2018.

Ko sem šel prvič na srečanje Al-Anona, sem pravzaprav mislil, da nisem prišel prav, saj alkoholičarka, s katero sem živel, ni več toliko pila. Uspelo ji je dobiti tablete proti bolečinam na recept. Le nekaj tednov pred tem se je predozirala, tako da so jo morali oživljati. Ko so jo peljali v bolnico, sem padel na kolena in prazno strmel v nebo. Ničesar več nisem čutil in ničesar imel, ne Boga, na katerega bi se obrnil, ne molitve, ki bi jo molil.

Na prvem srečanju sem skupini razložil svojo dilemo glede vprašanja, ali sem prišel prav in vsi so mi v en glas odgovorili, da sem na pravem kraju. Ena izmed članic je povedala celo svojo zgodbo o tem, kaj je njo prineslo v Al-Anon. Nisem mogel verjeti svojim ušesom. Je spremljala potek mojega življenja? Čisto me je presenetilo, da kdo lahko razume, kako je živeti en dan mojega življenja. Še bolj pa me je presenetil občutek, da je breme, ki sem ga nosil, padlo z mojih ramen. Ni se mi bilo več treba skrivati za fasado, ki sem jo ustvarjal, da bi delal vtis na druge. Ni mi bilo več treba skrivati, da trpim, ker živim s človekom, ki ga je ta bolezen popolnoma uničila. Domov sem si odnesel literaturo in spet prišel naslednji teden. Poslušal sem, bral in pripovedoval o tem, kako se počutim. Postal sem voljan, da sprejmem njihova priporočila.

Začel sem obiskovati tudi druga srečanja, kjer sem bil prav tako lepo sprejet, kot na prvi skupini, ki je postala moja domača skupina. Našel sem si mentorja in začel, sprva sicer počasi, delati po Korakih. Spoznal sem boga, ki si ga razlagam po svoje, in se začel z njim duhovno povezovati. V meni je začel vznikati nov, srečnejši, mirnejši človek – takšen, kakršnega se pravzaprav nisem poznal.

Danes sem hvaležen ljudem, ki so bili na srečanju tistega večera, ko sem prišel prvič in privlekel s seboj vso tisto prtljago dveh alkoholičnih zakonov. Hvaležen sem za program okrevanja in za osvobajanje, ki sem ga deležen, ko delam po Korakih. Upam samo, ko se bo kdo drug kot jaz takrat obupno potreben pomoči privlekel v prostore Al-Anona, da bom tistega večera tam, da bom lahko povedal svojo zgodbo, da bom lahko dal, kar sem takrat sam prejel, da jih bom sprejel odprtih rok in odprtega srca – tudi, ko ne morejo sprejeti samih sebe.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, junij 2015 (My first Al-Anon meeting: I didn’t think I was in the right place).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah. Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, april 2018.

Ko sem na srečanju skupine govorila o tem, kako se v zakonu počutim osamljeno in neljubljeno, mi je bilo predlagano, da naj imam najprej rada samo sebe. (Vedno sem se nasmihala, ko sem to slišala, ker mi je pomagalo prikriti zadrego). Takšnih izjav nisem prenašala, dojemala sem jih kot preveč posplošujoč in osladen pristop do mojih resnih težav. Imela sem mnogo večji problem, in sicer da nisem vedela, kako naj bi imela rada samo sebe.

Moja starša alkoholika, ki sta bila v funkciji mojega vzornika, tudi nista vedela, kako imeti rada sama sebe. Če bi znala, sem prepričana, da bi zmogla izkazovati ljubezen do nas, ne pa da sta nas puščala same v »orbito«. Prepričana sem, da sem izbrala nasilnega alkoholičnega moža, ker je tudi on tako ravnal z mano. Vse me je zelo spominjalo na otroštvo. Na žalost nihče izmed njih ni mogel dajati drugim nečesa, česar sam ni dobil.

Sčasoma sem v Al-Anonu »pričela verjeti«, da imam že vse v sebi, kar bom kdajkoli potrebovala. Nič več mi tega ni treba iskati izven sebe. A brž ko to pozabim, znova začenjam hoditi naokrog s tistim mojim starim zanašanjem na druge, s tisto strašno mislijo, da me bodo drugi osrečili in odrešili, kar povzroči, da ponovno doživim prenekatere resnično osamljene in nesrečne dni.

Al-Anon uči, da je moja bolezen v zaznavanju in da mi ni treba posedati naokoli in čakati na ljubezen. Lahko spremenim, kar morem, prav tu, kjer sem. Ko se počutim osamljeno in neljubljeno, sem najbrž osamljena zaradi sebe in se najbrž ne trudim dovolj, da bi poskrbela zase, za svoj um, telo in duha. Lahko ukrepam in to spremenim.

Moja mentorica me je učila, naj geslo: »Naj se začne z menoj« udejanjam tako, da si naredim seznam stvari, ki jih rada počnem in mi prinašajo veselje. Naročila mi je tudi, naj jih redno počnem in naj bom ponosna na svojo izbiro in odločitev.

Moj seznam izgleda takole: dnevna meditacija, fotografiranje zunaj, sprehodi, vrtnarjenje, branje sede z dvignjenimi nogami, igranje klavirja in peka kruha z bučkami ali bananami.

S pomočjo mentorice sem spoznala, da moram, če si želim več ljubezni v svojem življenju, vaditi geslo: »Najprej najpomembnejše«. Kajti ko delam stvari, ki jih imam rada, me obhajajo občutki sreče in zadovoljstva in začenjam verjeti, da se bo tudi še vse drugo postavilo na svoje mesto.

Iz revije The Forum, mesečnika Družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, april 2014 (I didn’t know how to love myself).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, junij 2018.

»On ne živi svojega življenja zaradi mene,« sem pomislila, ko sem se privlekla v mrzlo kuhinjo. Ura je bila tri zjutraj. Iskala sem knjigo z al-anonskimi dnevnimi berili. Mojega sina, mojega edinega otroka, ki sem ga imela rada bolj kot kogarkoli, so odpeljali v zapor, kjer je prebil noč zaradi težav, ki so bile hujše, kot bi si jih kdajkoli mogla zamisliti.

Nikoli si nisem mislila, da se bo v takšnem stanju znašel moj otrok, ki sem ga spravila skozi fakulteto in neštete ure in dneve sanjarila o njegovi obetavni prihodnosti. A se je vse spremenilo, ko se je v družini razvedelo za njegovo zasvojenost. Od takrat naprej sem zvesto obiskovala srečanja Al-Anona, včasih tudi po štirikrat na teden. Poiskala sem si mentorico, se javila za vodenje srečanja, velikokrat delila svojo izkušnjo na skupini, svojo zgodbo pa sem prostovoljno predstavila tudi v ženskem zaporu.

Prihodnost svojega sina sem doživljala kot svojo prihodnost in dopovedovala sem si, da je trud, ki ga vlagam v okrevanje, za naju oba. Globoko v sebi pa sem stavila na to, da bo moje okrevanje enkrat le zagotovilo okrevanje njemu. V svojem srcu sem verjela, da bo ljubezen, ki jo širimo v Al-Anonu in AA-ju, delovala kot rešilni čoln, ki ga potrebuje za svoje okrevanje. Saj sem njegova mama. To bom že zmogla narediti.

Goreče sem se oprijela programa Al-Anona. V tistem času je moj sin začel napredovati po programu Anonimnih alkoholikov. Vendar je po enajstih mesecih okrevanja, ko smo se že vsi veselili proslavitve prve obletnice njegove treznosti, naredil recidiv.

Nočne more scenarija o njegovi aretaciji, ki ji je sledila kazen obveznega dela za skupnost, so v meni razraščale strahove in tesnobo ter prebujale stare občutke groze, ki sem jih doživljala takrat, preden sem prišla v Al-Anon.

Ko sem se nekaj tednov kasneje spet prebudila ob treh zjutraj, sem segla po knjigi »Pogum, da spremenim« in naključno odprla neko stran, kjer je pisalo: »Ne moreš živeti namesto nikogar drugega.« Prav to je bilo tisto, kar sem morala slišati. Bilo je precej zahtevno, a potrebno, da neham živeti sinovo življenje in se osredotočim nase. Morala sem pustiti, da si življenje ureja po svoje, in sama zaživeti po svoje.

Ko sem šla naslednjega dne na srečanje Al-Anona, sem takoj dobila še eno potrditev. Tema srečanja je bila: »Naj se začne z menoj«. Na skupini sem povedala svojo izkušnjo o tem, kako sem po naključju odprla »Pogum, da spremenim« na strani, kjer je pisalo: »Ne moreš živeti namesto nikogar drugega.« Šele tedaj sem zares dojela, da moram za svojo spokojnost živeti osredotočena nase in na svoje okrevanje, vsak dan. In: »Naj se začne z menoj«.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, julij 2017 (My son’s future is his – not mine).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, 1. junij 2018.

Že trinajst let sem hvaležna članica Al-Anona. Moje življenje se je vsekakor izboljšalo. Osredotočam se nase in delam stvari zase. Moj mož manj pije in bolj sva prijazna drug do drugega. A življenje se hitro spreminja.

Tako je ta teden že dvakrat prišel domov pijan. Ko sem včeraj zvečer okrog pol enajstih s psom stala na dovozu pred hišo, je izza vogala z veliko brzino pripeljal avto. Bil je moj mož. Priletel je na dovoz in še čez v garažo, kjer je zadel v zadnjo steno in vanjo naredil veliko luknjo. Hvaležna sem, da ni prišel skozi steno.

Ko se je vlekel ven iz avta, sem začutila, kako je moja spokojnost odskočila za dva koraka nazaj. Kakšna jeza me je zagrabila! Najraje bi ga zmlatila in se zdrla nad njim. A hvala bogu je »prijel« Al-Anon. Spomnila sem se nameč, da se ne morem pogovarjati ali sporazumevati z nekom, ki si je privoščil preveč pijače. Zmajala sem z glavo in odšla v hišo. Nato sem sedela v svoji spalnici in vadila litanije, ki mu jih bom napela zjutraj – nič lepega ga ni čakalo. Jeza ni popustila, tako da sem imela zelo nemirno noč.

Zjutraj sem se odločila, čakajoč, da vstane s postelje, da tačas lahko prebiram zadnji izvod Foruma. Po nekaj straneh sem ugotovila, da sem se pomirila. Nadaljevala sem z branjem, dokler nisem začutila, da imam spet svojo spokojnost. Spoznala sem, da besede, izrečene v jezi, ne morejo doseči ničesar, le višja sila je tista, ki lahko kaj doseže. Molila sem k bogu in nadaljevala z branjem al-anonske literature.

Besede, s katerimi sem ga hotela kaznovati, so izpuhtele skozi okno in spet sem se osredotočila le nase. Vedela sem, da moram »spustiti in bogu prepustiti«, če želim biti kos tej situaciji. Ko je mož končno prišel z zgornjega nadstropja, sem mu rekla, da mi ni vseeno zanj, a da si mora najti pomoč. Potem sem poiskala urnik in pogledala, katerega srečanja se lahko udeležim. Tako hvaležna sem za vsa orodja, ki mi jih nudi Al-Anon.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, julij 2014 (Al-Anon started to »kick in« when I needed it most).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, julij 2018.

Moj sin je bil alkoholik, ki je v šestih letih izgubil sedem služb. Zanj me je skrbelo od takrat, ko sem se zbudila, pa dokler me ni zajel nemiren spanec. Neke noči ob dveh zjutraj sem videla oglas, ki je spraševal: »Ali vas skrbi pitje nekoga drugega?« Čutila sem električni šok. Ko sem šla na prvo al-anonsko srečanje, sem v temi videla znak, ki je izkazoval dobrodošlico: »Al-Anon srečanje ob 20:00.« Ljudje tam so mi dali občutek, da sem doma; niso me obsojali. Ko so pričeli pripovedovati, sem bila presenečena. Govorili so mojo zgodbo! Čutila sem, da se je z mojih ramen odvalilo veliko breme. Všeč mi je bilo dejstvo, da so bili tam vsi resnične osebe, ki so se soočale s problemom alkoholizma s pogumom in dostojanstvom. Čutila sem podporo in, da jim je mar zame. Od takrat naprej sem tam vsak teden. Kakšen čudovit program, ki rešuje življenja. Končno sem bila doma.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, november 2018 (Finally, I Was Home).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, avgust 2019.

V Al-Anon sem prišla pred več leti. Nekdo mi je predlagal, naj grem, ker sem trpela zaradi nekoga, ki sem ga imela rada. Takrat sem mislila: »Ko se bo on pozdravil, bom tudi jaz ok.« Na prvo srečanje sem šla zelo prestrašena, ker nisem vedela, kaj naj pričakujem. Vodja skupine je bila zelo prijazna in razumevajoča, ko sem delila, zakaj sem tam. Poslušala me je, ko sem jokala in mi dala prvič po dolgih letih upanje, da je možna sprememba.

Čutila sem, da se bodo, če bom lahko obdržala fokus na sebi, se poučila o orodjih iz programa in jih uporabljala v svojem življenju, stvari obrnile na bolje. Učenje, kako pokazati svoja čustva, iskrenost do sebe in druženje z ljudmi podobnega mišljenja mi je dalo pogum, da sem se v svojem življenju začela drugače vesti. A za spremembo je bilo potrebno nekaj časa. Morala sem prilagoditi svoj odnos do alkoholika, ki ga imam rada, in si priznati, da sem pred njim nemočna. Vesela sem, da lahko rečem, da se je za moje otroke in zame zgodila sprememba, in to velika sprememba. Spoznala sem, da spremembe ni rabil samo alkoholik, tudi jaz sem jo potrebovala.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, december 2018 (I Had To Be The One To Change).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, avgust 2019.

O sebi sem mislila, da sem popolna, tako da si nisem znala razložiti, zakaj sem tako žalostna in nesrečna. Odraščala sem v družini z obema staršema, ki sta imela dober zakon. Moja mama si je zelo prizadevala, da me je naučila, kako se naredi popolna pita s hrustljavo skorjico, in kako se ploščice očistijo z zobno ščetko. Naši sorodniki in družinski prijatelji niso pili, razen občasno, kakšnega piva ali vina ob praznikih. Zame je bil alkoholik pijanec za točilnim pultom ali na ulici. Potem sem spoznala svojega moža. V prvem mesecu ga nisem nikoli videla treznega. Bil je jezen in nasilen, jaz pa prestrašena in utrujena od samega truda, da bi bila, kar se da, najboljša žena in mama, saj se on mogoče ne bi tako jezil. Pojma nisem imela, kaj bi lahko bilo narobe – ne z mano, ne z njim. Ko sva se približevala najini petindvajseti obletnici poroke, nisem vedela, ali naj priredim zabavo, ali naj se ločim.

Za nekaj časa sva poskusila s terapijo, a je moj mož prenehal hoditi, brž ko so vprašanja postala prenaporna. Več ljudi mi je priporočilo Al-Anon, a niso mi povedali, kako se znebiti stiske, ki sem jo čutila. Vseeno sem se odločila, da poizkusim. Zdaj prihajam že več mesecev in sem zadovoljnejša. Nase in na svoje življenje sem začela gledati brez plašnic na očeh. Sebi sem bolj všeč, kot sem si bila kdajkoli, in začela sem popravljati odnos s svojimi otroki. Čeprav se nerada ukvarjam s svojimi pomanjkljivostmi, mi je prav to pomagalo, da sem postala mirnejša. Ne kot otrok, niti kot zakonska žena se nikoli nisem počutila dovolj dobro, a zdaj s pomočjo Al-Anona spoznavam, da imam svoj lastni jaz – z vsemi napakami in talenti.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, september 2018 (A Clearer Picture).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, december 2019.

Kaj, če grem na Al-Anon in tam srečam ljudi, ki jih poznam? Kaj si bodo mislili o nas? Ali bodo obsojali mojega sina? Ali bodo obsojali mene? Kaj če nas bodo opravljali naokrog po mestu? To so bila vprašanja, ki so mi preprečevala, da bi šla na srečanje. Veliko predolgo sem po nepotrebnem molče trpela.

Odraščala sem z alkoholičnim staršem in zdaj se je moj sin boril z zasvojenostjo od alkohola in drog. O tem, razen s svojo ožjo družino, nisem z nikomer govorila in to »skrivnost« sem hotela ohraniti tudi še naprej. Vedela ni niti moja mama. Popolnoma sem se izolirala; strah je preprečeval, da bi iskala pomoč.

Hvala bogu se je našla prijateljica, ki me je obzirno spodbudila in opogumila, da sem se prvič udeležila srečanja Al-Anona. To, da sem prestopila tista vrata, je bilo najboljše, kar sem lahko storila zase. Pomoč, ki sem jo našla v tistih prostorih, je rešila moje duševno zdravje. Ko sem poslušala izpovedi drugih članov skupine, sem spoznala, da so imeli tudi drugi takšne težave kot jaz, in ne le, da so preživeli, celo cveteli so. Tako olajšana sem bila, ko sem spoznala, da nisem edina in sama s tem, da nihče ne bo obsojal niti mene niti sina, in da bo moja anonimnost ščitena.

Tako hvaležna sem, da sem zbrala pogum za tisto prvo srečanje. Zahvaljujoč Al-Anonu sem spoznala, da lahko živim v upanju, čutim spokojnost in celo veselje, pa najsi je moj bližnji trezen ali ne. Kakšno neprecenljivo darilo!

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, november 2020 (The Priceless Gift of Al-Anon).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, december 2020.

Še vedno se dobro spominjam, kako sem prišla na prvo srečanje Al-Anona. Končno sem počasi le spoznala, da mi moža ne bo uspelo pripraviti do tega, da bi nehal piti. Poskusila sem že vse, kar mi je prišlo na misel, nazadnje sem prišla do sklepa, da bom reševala sebe. Že večkrat sem iskala pomoč pri svetovalcih, a tokrat sem našla terapevtko, ki je bila seznanjena s programom. Takoj je prepoznala, da spadam tja. Vsak teden, ko sem ji pripovedovala o tem, kaj se mi je dogajalo ali o svoji jezi, me je vprašala: »Se vam ne zdi, da spadate v Al-Anon?«

Močno sem se upirala, saj sem bila prepričana, da nisem ena izmed tistih, ki se poročijo z alkoholikom. Nikakor nisem hotela biti ena izmed tistih žensk! Tip ženskega predpražnika, ki dovoljuje, da drugi hodijo po njej. Nisem bila neodločna. Lahko sem se odločala. Da bi se bila lahko poročila z alkoholikom? Kako bi lahko to priznala?

Tedni so minevali. Svetovalka mi je še naprej postavljala eno in isto vprašanje. Končno sem le rekla: »V redu.« Odločila sem se iti na srečanje, a le zato, da jo utišam, da bo nehala govoriti o tistem programu.

Nedaleč stran od mene je bilo srečanje čez dva dni ob enajstih dopoldne. Imela sem dva predšolska fanta, kar je pomenilo, da bo treba najti varuško, če bom hotela iti. Vedela sem, da jo bo v tako kratkem času težko najti, sem pa tudi upala, da je vsekakor ne bom našla! A sem jo. Moja naslednja dilema je bila, kaj obleči. Vedela sem, da je prostor v cerkvi. Ali to pomeni, da moram obleči “obleko za v cerkev”? Ne bi rada izstopala. Nisem hotela, da bi me kdo opazil, kar bi bilo mogoče, če bi bila neprimerno oblečena.

Dobro se spominjam ene izmed žensk, zapomnila sem si celo njeno ime. Rekla je, da na srečanja prihaja po trikrat ne teden, osem let. Bila sem čisto zgrožena! Biti mora strašno, če moraš to početi samo, da preživiš! Lahko mi verjamete, da sama tega nisem imela namena početi. Jaz bom “dojela” in opravila s tem mnogo hitreje. A danes razumem. Prihajala je, ker je tako želela. Ker se je bolje počutila, ker je bila polna upanja in ker se je spet lahko smejala. Postala je vedra in spokojna! Danes imam vse to tudi jaz, zahvaljujoč vztrajnosti terapevtke, ki ni sprejela mojega zanikanja. Našla sem upanje. Našla sem svoj dom.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, september 2018 (The Persistent Professional).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, februar 2020.

Ni lahko biti v odnosu z aktivnim pivcem, še posebno, ko je tisti, ki pije – lasten brat. Ko ga obiščem, mi je kar slabo, ko vidim, kakšne so že posledice njegovega pivskega problema. Vedno znova se poskušam pogovoriti z njim, a ko je trezen, se me večinoma izogiba. Z mano se pogovarja le v pijanem stanju, takrat je celo zelo zgovoren. Težava je v tem, da se naslednji dan komaj spomni, o čem sva govorila, potem se pa spet izogiba pogovoru z mano. Včasih ima obdobja, ko neprekinjeno pije – cele dneve, včasih tedne.

V Al-Anonu sem začela spet upati. Zvedela sem, da ima moj brat bolezen, ki se imenuje alkoholizem. Bilo mi je v veliko pomoč brati o lastnostih te bolezni in se zavĕsti, da tiči v njegovi bolezni razlog za to, kako reagira na stvari, ne v tem, da me nima rad. Zvedela sem tudi, da nisem povzročila njegove bolezni, da je ne morem preprečiti, niti pozdraviti. Naučila sem se, da danes lahko izbiram, kako se bom odzvala na njegovo vedĕnje – naj bo pijan ali trezen. Lahko ga obravnavam s spoštovanjem, razumevanjem in sočutjem ali pa z nadzorstvom in grajo. Za prvo možnost potrebujem pogum in veliko spokojnosti. Če se bom odzvala negativno, pa vem, da bom prej ali slej čutila zamero, osramočenost in krivdo.

V Al-Anonu sem se naučila besed in fraz, ki jih lahko uporabim, da v odnosu z bratom postavljam ostre meje, a na ljubeč način. Čeprav se jih je težko spomniti, ko si stojiva nasproti v težavnem položaju, a mi pomagajo, da ne reagiram na njegovo vedĕnje. Naučila sem se tudi, da zanj ne počnem stvari, ki jih mora narediti sam, na primer, da sam skrbi za svoje finančne obveznosti. A ko govorim z njim, mu dam vedeti, da nisem daleč stran, da me lahko kadarkoli pokliče, če me bo potreboval. Ta meja je tanka črta. Zelo moram biti previdna, da je ne prekoračim in včasih se je take meje težko držati. A možnost, da lahko govorim o svojih čustvih z drugimi člani in poslušam njihove izkušnje, mi daje pogum in pomaga, da se spomnim, da s to težavo nisem sama.

Ko se osredotočam nase, namesto na brata, lahko vidim, da je alkoholizem družinska bolezen, saj imam zaradi nje posledice tudi jaz. Dobra novica pa je, da mi gre z uporabo orodij, ki jih nudi Al-Anon, lahko vedno boljše in da okrevam. Zdaj vem, da bo brat nehal piti, ko bo pripravljen zaprositi za pomoč. Jaz pa medtem lahko trpim ali pa ostajam pozitivna v skrbi za svoje lastno okrevanje in svoje življenje.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, september 2018 (It truly is a family disease).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, december 2020.

Spomnim se svojih prvih srečanj v Al-Anonu. Nič mi ni bilo jasno, o čem govorijo, itak sem se počutila čisto izgubljeno. Izhajam iz alkoholične družine, poročila sem se z alkoholikom in imam otroke alkoholike. Moj mož je zbežal in zapustil meni in družini več tisoč evrov dolga. V Al-Anon sem prišla po odgovor na vprašanje – kako rešiti svojo družino. Še vedno prihajam zaradi besed, ki sem jih takrat slišala ob zaključku srečanja: »Čeprav vam morda vsak od nas ni všeč, nas boste imeli radi na prav poseben način – tako, kot mi že imamo radi vas.« Kakšen šok! Bila sem v prostoru, polnem samih tujih ljudi, ki pravijo, da me imajo radi. Rešitev sem našla v skupnosti, polni brezpogojne ljubezni. Nikoli si ne bi mislila, da se mi bo to zgodilo.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, januar 2019 (»Keep Coming Back«).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, december 2020.

Izolacija je izraz, ki ga pogosto povezujemo z zaporniki in osebami z nalezljivimi boleznimi. Ko pa sem jo povezala z boleznijo alkoholizma, je zame dobila popolnoma nov pomen. Nedavno sem se upokojila. Služba, ki sem jo imela, mi je mnogo let nudila veliko prijateljev in bila druga družina. Vedno sem bila družabna in uživala sem v stikih z drugimi. Kljub vsem tem prednostim sem se bila pripravljena upokojiti in ne več biti omejena s fiksnim urnikom. Nikoli si ne bi mogla niti predstavljati, kakšen preobrat se bo zgodil kmalu po moji upokojitvi. Takrat sva z možem namreč ugotovila, da je najina hčerka alkoholičarka – s posledicami, ki so že precej ogrožale njeno življenje.

Ko je začela terapijo, sem prekinila stike s skoraj vsemi ljudmi, razen s tistimi, ki so bili tam zraven. Bilo mi je nerodno, o tem govoriti s svojo družino ali prijatelji, in vedela sem, da tudi moja hči ne želi, da bi zvedeli za njene težave. Z možem nisva hodila nikamor več, razen na obisk k njej na zdravljenje. Sčasoma se je zdelo, da ji gre bolje, a še vedno sem se bala iti z doma. Kaj pa, če pokliče, ali pa če pokliče kdo, ki bo povedal, da se ji je kaj zgodilo. Ves ta čas sem res izgubljala svojo razsodnost in ob živce spravljala svojega moža. Poskušala sem nadzorovati vse, kaj je najina hči počela. Prepričevala sem se, da bi jaz lahko dosegla, da bo nehala piti, če bo le poslušala mene, svojega očeta in svojega moža.

Ko je šla na zdravljenje drugič, sem bila prepričana, da je vse skupaj moja krivda. Če bi bila jaz bolj neizprosna, sem mislila, ne bi bila povratnik. No, izkazalo se je, da je bil to prvi korak na poti mojega lastnega okrevanja, za kar se imam zahvaliti hčeri. Priporočila mi je, naj grem na Al-Anon in si kupim knjigo Kako deluje Al-Anon za družine in prijatelje alkoholikov, kjer bom več zvedela o programu in o tej temi. Kupila sem si izvod in bila čisto prevzeta od tega, kaj je pisalo o alkoholizmu in o al-anonskem programu. Začela sem obiskovati eno od družinskih skupin Al-Anon in tam našla prijazne ljudi, ki so razumeli, kaj prestajam. Poslušali so me, nihče me ni obsojal, ko sem delila strah in solze – a tudi sama sem poslušala in se učila iz njihovih izkušenj. V Al-Anonu sem se naučila, da prihajam zaradi svojega okrevanja in drugačnega razumevanja same sebe. Najini hčeri gre zdaj s pomočjo AA-ja mnogo bolje in tudi naš odnos je boljši, kot kdajkoli prej. Naučila sem se, da se mi ni treba izolirati in da si lahko dovolim uživati življenje, z družino in prijatelji.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, november 2018 (I don’t Want To Hide from Life Anymore).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, december 2020.

Ko sem začela obiskovati srečanja Al-Anona, sem bila čustveno in fizično izčrpana od drame, ki je vladala v mojem zakonu. Imela sem komaj dovolj energije, da sem se peljala na srečanje in nazaj. Neko članico iz moje matične skupine sem prosila, če bi bila moja mentorica: Bila je že mnogo let v programu in želela sem si doseči to, kar je dosegla ona. Takrat nisem vedela, da je v programu opravljala že veliko služiteljskih funkcij. Bila sem presenečena in odklonilna, ko me je takoj spodbudila, naj se lotim služenja. Ali ne vidi, da imam že doma dela čez glavo? Ker sem se bala, da jo bom razočarala, sem se nerada javila za funkcijo tajnika skupine.

Po le nekaj mesecih služenja v tej vlogi se je nenadoma sprostilo mesto predstavnika skupine in mentorica me je spet spodbudila, naj se javim. Spet sem se upirala, saj sem se počutila še vedno precej nova. Zagotovo bi bil nekdo z več znanja o programu boljša izbira! Poleg tega je šlo tu za potovanja na tri skupščine letno in udeležbo na mesečnih regionalnih srečanjih. Meni se je to zdelo veliko dela! Rekla sem, da bom premislila. Njen odgovor si bom za vedno zapomnila: “Ko sem prisotna na službenih srečanjih, ko se peljem tja v avtu z drugimi člani Al-Anona, ali ko opravljam kakršnokoli drugo služiteljsko delo, se osredotočam na načela programa Al-Anona, ne pa na svojo obsedenost z alkoholikom.

Imela je zelo prav. Ko sem se ukvarjala s služenjem, sem počasi svojim zdravim mislim dovolila, da so nadomestile nezdrave. Na začetku sem bila zelo nervozna in nesamozavestna, ker sem bila prepričana, da je stvari treba narediti na točno določen način. Nisem želela pritegovati negativne poznosti s kakšnimi napakami. A potem sem videla, če sem kaj pozabila, da me je kdo obzirno opomnil, nikoli pa mi ni nihče ukazoval, kako moram kaj narediti. Radi so me imeli, tako kot sem, in vedno so se zahvalili za moje služenje.

Sčasoma sem se začela z veseljem javljati za služenje, ker sem vedela, koliko bolje se bom počutila. Zdaj pa imam kot novo zaposlena na Svetovnem službenem uradu širši pogled na to, kako skupni učinki služenja članov ustvarjajo enotnost v naši skupnosti. Ko vsak od nas opravi svoj del – nekdo vodi srečanje, drugi sprejme nove člane, tretji sodeluje pri organizaciji kakšnega dogodka – s tem pomagamo drugim okrevati in rasti, v vseh delih sveta.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, november 2020 (I Get When I Give).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, januar 2021.

Prvič sem prišla na srečanje Al-Anona nekega mrzlega, temnega februarskega večera. Bila sem mlada po letih (le nekaj let prepozna za Alateen), a počutila sem se staro, iztrošeno in duhovno povsem izgubljeno. Posledice alkoholizma moje mami so me uničevale, a edino, na kar sem lahko mislila, je bilo to, da jo moram na vsak način rešiti. Člani tiste skupine so me lepo sprejeli in mi zagotovili, da sem na pravem mestu. Njihove zgodbe so bile drugačne od moje, a naši občutki so bili enaki. Tistega večera sem odhajala domov polna upanja in čutila sem, da je težko breme odpadlo z mojih ramen. Nič več nisem bila sama. Moja pot okrevanja ni bila ne lahka ne kratka, a ko so mi člani pomagali izpustiti mnoge obrambne mehanizme, ki sem jih razvila kot otrok, sem se iz dneva v dan začela počutiti bolje. Nikoli ne bom mogla dati nazaj toliko, kolikor čutim, da dolgujem Al-Anonu, a danes naredim, kar morem. Vsako leto februarja, ko imam obletnico obiskovanja Al-Anona, jo proslavim tako, da počastim prijaznost vseh članov, ki so me spodbujali tako, da nudim enako prijaznost drugim otrokom alkoholikov, ki še trpijo. Dam jim vedeti, da niso več sami.

Kako koristno, da bo letos v Združenih državah od 14. do 20. februarja potekal Teden otrok alkoholikov, ki bo ozaveščal o posledicah alkoholizma na otroke. Ves mesec bo Svetovni službeni urad objavljal vsebine z namenom informiranja o tem, kako skupine Al-Anona in Alateena nudijo podporo odraslim otrokom in najstnikom iz alkoholičnih družin po vsem svetu. To je idealen čas, da tudi lokalni službeni organi načrtujejo posebna srečanja z govorci, ki se osredotočajo na otroke alkoholikov, in da ozaveščajo lokalne skupnosti o tem, kako lahko Al-Anon pomaga, ali da govorci iz Al-Anona govorijo na izobraževalnih srečanjih v ustanovah, domovih ali šolah. Posamezni člani lahko sodelujejo tako, da delijo vsebine objav Svetovnega službenega urada na družbenih medijih. Naredimo vse, kar lahko, da bo vsakdo, ki trpi zaradi posledic alkoholizma staršev vedel, da Al-Anon in Alateen lahko pomagata.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, januar 2021 (Reaching Out to Help Children of Alcoholics).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, april 2021.

“Alkoholizma nisem povzročil, ne morem ga preprečiti in ne morem ga pozdraviti.” Te besede bi bile verjetno lahko vsakomur v pomoč. Jaz jih povezujem z Molitvico za spokojnost. “Sprejmem, česar ne morem spremeniti.” Te besede so mi pomagale razumeti, da alkoholiku pitja ne morem preprečiti, da bolezni ne morem pozdraviti in, da za to ni nihče kriv. To je ključ do našega okrevanja – razumevanje, da nismo odgovorni za bolezen, in da ne moremo nase vzeti krivde v prepričanju, da smo jo povzročili. Smo pa odgovorni za svoje lastno okrevanje in za to, kako tisto, kar dobimo Alateenu, vnašamo v svoje življenje. Razumeti moramo tudi, da alkoholiku lahko pomagamo in smo z njim v stiku, čeprav ne moremo pozdraviti ali preprečiti tega, kar počne. Razumeti moramo, da nismo izvor bolezni, ker v resnici nihče ni.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, januar 2021 (Key to Recovery).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, april 2021.

Ko sem pred meseci prišla v Al-Anon, se mi ni sanjalo o spokojnosti, ki je bom čez čas začela doživljati. V prvih tednih obiskovanja srečanj sem bila še vsa izčrpana, zmedena in prestrašena, a slišala sem sporočilo »vztrajajmo in prihajajmo«. Zelo me je strah govoriti pred skupino, zato sem se na začetku obotavljala in se za to tudi obsojala, ker se nisem oglasila. Potem mi je nekdo rekel, da v Al-Anonu ni nobenih »moram«. Lahko sem povedala nekaj besed ali pa predala besedo naprej in to je bilo čisto v redu. Zdaj z otroškimi koraki okrevam. Lahko se zahvalim usmerjevalcu in lahko samo poslušam v upanju, da bom, ko bom pripravljena, lahko iz srca delila svoje izkušnje, moč in upanje. Zelo sem hvaležna, da je Al-Anon program napredka, ne popolnosti.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, junij 2019 (Baby steps to recovery).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, junij 2021.

Na prvo srečanje Al-Anona sem prišla jezna. Bilo mi je naročeno, da moram iti, a sem menila, da to ni potrebno. Tudi nekaj naslednjih srečanj sem sedela s prekrižanimi rokami in si mislila: »Le kaj imajo ti ljudje skupnega z mano?«

Potem smo brali strani 28 in 29 iz knjige Kako deluje Al-Anon za družine in prijatelje alkoholikov (B-32). Vzravnala sem se na stolu, razprla roke in prvič prisluhnila. »Ne zmoremo več reči ‘ne.’« To me je prepričalo. Spoznala sem, da so ljudje, ki hodijo na srečanja, prav taki kot jaz in da razumejo, s čim se borim. Zdaj se veselim srečanj. Ti tujci so zdaj prijatelji, tudi tisti, ki pridejo na novo.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, maj 2021 (Hearing the Words That Helped Me to Listen).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, junij 2021.

Iluzija nadzora mi je dajala občutek moči v svetu, kjer sem se med odraščanjem pogosto počutila nemočna, polna zamer do ljudi, krajev in stvari v mojem življenju. V odraslosti sem dlakocepsko nadzorovala življenja svojih bližnjih, ker sem se tako lahko osredotočala na njihove napačne korake, ne pa na svoje značajske hibe in svoj nezdravi odnos do nadzorovanja.

Moja potreba po ugajanju ljudem me je pripeljala v Al-Anon. Sprejela sem priporočilo, naj obiščem več srečanj, preden se odločim, na katerega bom hodila. Prostor je bil poln ljudi, vsi so že okrevali in bili videti vedri in spokojni, kar sem si tako zelo želela zase. Postopoma sem začela sprejemati dejstvo, da nad drugimi ljudmi nimam nadzora. Skrb za svoje najbližje družinske člane in prijatelje sem ljubeče predala v roke njihove višje sile in bila presenečena, koliko časa sem imela kar naenkrat zase, za razvijanje svojih interesov in konjičkov. Ponoči sem začela bolje spati, ker mi ni bilo več treba razmišljati, kako bom rešila težave drugih.

Pred Al-Anonom sem imela velike težave s tem, da sem se vedno počutila odgovorno za alkoholika in za druge. Opuščanje iluzije, da druge ljudi lahko kontroliram, mi je v veliki meri pomagalo, da sem se počutila bistveno manj odgovorna za ravnanje drugih. Ko sem nehala izsiljevati rešitve, so moji bližnji imeli do mene manj razlogov za zamero in prav neverjetno, kako so si znali otroci mojega moža urediti svoje življenje brez mojega vmešavanja.

Nedavno sem kupila robotski sesalnik, ki deluje na podlagi brezžičnega omrežja in počisti vso hišo. Po opravljenem delu je sesalnik javil, da je zaključil svoj cikel in da se bo vrnil na postajo. Opazovali smo ga, kako vijuga proti postaji. Izbral si je nekam nenavadno pot in eden od pastorkov se mu je postavil po robu in ga s tem prisilil, da je spremenil svojo smer in šel po drug poti. Kar stisnilo me je v grlu, ko sem se zavedela, da sem sama podobno ravnala z življenji svojih bližnjih.

Tako kot brezžična naprava moj sesalnik tudi višja sila vodi moje bližnje po poti, ki jim je namenjena, ne da bi bilo potrebno moje vmešavanje!

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, maj 2021 (The Path Isn’t Chosen by Me).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, september 2021.

Po službi sem se peljala domov proti dvajsetnadstropni stolpnici, kjer sem živela skupaj s svojim partnerjem alkoholikom. Stanovanje je bilo obrnjeno na glavno ulico. Ko sem izstopila iz avtobusa, sem po navadi pogledala gor proti oknom, da bi videla, kaj me čaka. Če luči niso bile prižgane, je bil zunaj, ali pa je spal. Če sem videla eno luč, je najbrž v kuhinji pripravljal nekaj dobrega za jest. Če pa so bile “nažgane” vse luči, je to pomenilo, da je bil kot stanovanje “nažgan” tudi on.

Tiste vožnje z avtobusom so bile vir tesnobe, ker nikoli nisem vedela, ali bo večer prinesel samoto, prijetno večerjo ali alkoholičen kaos. Sčasoma sem se nelagodja nalezla že zgodaj popoldne, kajti skrbelo me je že veliko prej, preden sem končala s službo. Nazadnje sem bila na tesnobi že od trenutka, ko sem vstopila v pisarno, do konca delovnika pa sem postala ena sama čustvena razvalina.

Ko sem začela obiskovati srečanja Al-Anona, sem zvedela, da ni treba trpeti že vnaprej za stvari, ki se še niso zgodile. Sprevidela sem, da mi je skrb za prihodnost odnesla dneve in tedne, nikoli pa ni prinesla nobenih sprememb.

Tako sem se začela osredotočati samo na današnji dan in ne na jutri ali naslednji teden. “Samo danes” sem lahko svoje življenje povrnila v sedanjost.

Nekega dne sem se odločila, da ne bom več gledala gor, ko bom izstopila iz avtobusa. Raje bom razmišljala o tem, kaj moram še kupiti, ali naj grem na sprehod ali kaj se je danes dogajalo. Odločila sem se, da ne bom ničesar pričakovala, dokler ne bom doma, dokler ne bom odklenila vrat, saj kar koli že bo, me bo tam počakalo.

Večkrat na teden sem odšla, preden sem šla domov, na sestanek Al-Anona, kar mi je pomagalo okrepiti odločenost, da se imam lahko lepo.

Novi pogled mi je začel spreminjati dneve. Počasi sem se osvobodila skrbi za to, kaj druga oseba počne, ko me ni. Način sem uporabila tudi pri drugih stikih z alkoholikom, saj sem spoznala, da je v primežu bolezni, ki je kljub prizadevanjem ne more nadzorovati.

Od tedaj je minlo že precej časa. Z alkoholikom sva se razšla in nimam zamer do njega. A še dandanašnji se kdaj opomnim, naj nikar »ne gledam gor«, kaj kdo drug dela, kar bi morda zmotilo ali zakompliciralo moje življenje. Zdaj se raje ukvarjam s tem, da gledam, kaj se dogaja tu doli, na tleh, prav pred menoj v tem trenutku.

Iz revije The Forum, mesečnika družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje, maj 2021 (Deciding where to look).

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah: Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, september 2021.