Izberite si še kakšno zgodbo:


Moj boj z nemočjo

(v originalu: My struggle with powerlessness)

 

Sem še na začetku svojega okrevanja, a že vidim, kje in kako me ima bolezen alkoholizma v oblasti. Moja starša sta bila alkoholika in zasvojenca z drogami, a tudi moja razširjena družina je bila tega polna. Vse svoje življenje sem morala prenašati grda podtikanja in laži.

 

»Priznanje svoje nemoči je pomenilo, da bom morala priznati,
da sem postala nekdo, ki v resnici nisem bila – neiskrena oseba.«

 

Zato ni presenetljivo, da sem si že v najstniških letih, pa pri dvajsetih in celo tridesetih za intimne partnerje izbirala alkoholike in zasvojence. V odnosih s fanti in zakonskimi možmi, ki so bili dobri z mano, sem sabotirala samo sebe. V svojem življenju sem potrebovala bolezen.

Ko sem prvič prišla na srečanje Al-Anona, sem bila osamljena, v zadregi, vsa osramočena in zlomljena – čisto zlomljena. Tam sem našla ljudi, ki so razumeli – našla sem prijatelje. Spoznala sem, da nisem sama, in našla sem pomoč. Al-Anon mi je pomagal spremeniti svojo pot. Namesto da sem vso svojo energijo porabila za boj z boleznijo, mi je program pokazal način, kako okrevati, rasti in postajati oseba, kakršna naj bi zares bila.

Ravnanje po prvem koraku je zahtevalo, da nekaj priznam. Kakršno koli priznanje je bilo zame težko. Ker je alkoholizem bolezen, ki napreduje, in je bolezen odnosov, sem spoznala, da imam simptome tudi jaz. Lagala sem iz navade, tudi ko bi bilo bolje zame, če bi povedala resnico. Čeprav sem te laži upravičevala s tem, da »pomagam«, so predstavljale del težave same. Male laži, ki v resnici niso nič pomenile, so me – ena mala laž na drugo malo laž – zastrupljale.

Priznanje svoje nemoči je pomenilo, da bom morala priznati, da sem postala nekdo, ki v resnici nisem bila – neiskrena oseba. Ravnati po prvem koraku je pomenilo, da moram priznati, da sem nemočna – a ne le pred alkoholom – ampak da sem nemočna pred vsem, razen pred samo seboj. Ko sem priznala, da le pred samo seboj nisem nemočna, je bilo treba prevzeti odgovornost zase in za svoja dejanja. Uf! Oseba, kakršna sem postala, mi ni bila všeč. Takrat mi ni bilo več težko videti, da je moje življenje postalo neobvladljivo.

Prvega koraka sem se resno lotila šest mesecev po svojem prvem srečanju in en mesec po tem, ko sem si našla mentorico.

Kaj prvi korak pomeni zame?

Naučil me je, naj čistim svojo stran ulice – le svojo stran. Ko izpustim to utvaro moči nad nekom ali nečim drugim, se premaknem z mesta, začnem upati in doživljati spokojnost. Kot človek, ki rad kar naprej nekaj dela ali druge ureja, moram »spustiti in bogu prepustiti« in »živeti in pustiti živeti.« Ko sem postala človek, ki zna opazovati svoje okolje, namesto da se nanj odziva, je iz zmede nastala harmonija. Naučila sem se, da če želim najti mir in spokojnost, se moram jaz spremeniti. To je bilo vse. Ni mi bilo treba spremeniti vsega drugega – le sebe.

Kako spremenim sebe? Sem, kdor sem, ali ni tako? Ne! V celoti sem se morala predati višji sili, kakor jo razumem, bogu.

Ponavljala sem si: »Nisem je povzročila, ne morem je pozdraviti, niti preprečiti.« Vsako jutro in večer sem začela moliti, včasih na kolenih. Najprej sem višjo silo povabila, naj me še naprej spremlja. Potem sem se bogu zahvalila za vse dobre stvari, ki mi jih je namenil: za Al-Anon, moje nove prijateljice in prijatelje, za sposobnost, da mu lahko izročim vse svoje strahove in skrbi. Takoj, ko sem se odločila, da to vidim, sem postala hvaležna za obilje v svojem življenju: za otroke, katerim sem še vedno imela možnost pokazati, da je luč na koncu tunela; in za zavedanje, da je bil bog vedno tam, kjer sem ga potrebovala. Na zadnje sem vse, kar me je skrbelo, preložila nanj.

 

»To, da mi je pri prvem koraku spodrsnilo, je pomenilo, da sem si večkrat potolkla kolena.«

 

Ko sem začela moliti, je hvaležnost, ki sem jo čutila, hitro odtehtala strahove. Al-Anon, molitev in bog so delovali v moji notranjosti in lahko sem videla, kakšen vpliv so imeli name. Nisem se več toliko krat odzvala in se razburjala. Nisem več hotela stalno kritizirati; prav čutila sem, kako rastem. Tihi mir se je naselil vame, kar so opazili tudi drugi. Našla sem zdravje. Sprejeti prvi korak je pomenilo, da sem svoji višji sili rekla: »Veš, potrebujem te – danes, jutri in vedno.«

To, da mi je pri prvem koraku spodrsnilo, je pomenilo, da sem si večkrat potolkla kolena. Morala sem se pobrati in jih očistiti. A z božjo pomočjo je bilo priznanje, da sem nemočna in da je postalo moje življenje neobvladljivo, ne le dosegljivo, prineslo je tudi olajšanje in me moralno dvignilo. Zavedanje, da se lahko kadar koli in kjer koli vrnem na prvi korak, pa prinaša tolažbo in upanje.

 

Iz revije The Forum, mesečnika Družinskih skupin, ki delijo svoje okrevanje, enotnost in služenje; (september 2015)

Članek je dovoljeno objaviti na članski spletni strani ali v glasilu s pripisom o avtorskih pravicah:

Prevod in ponatis z dovoljenjem revije The Forum, Al-Anon Hdqts. Inc., Virginia Beach, VA, ZDA.

Prevod in priredba: Slovensko Društvo Al-Anon, Odbor za prevajanje in literaturo, 2. marec 2018.




Dobrodošli na spletnih straneh društva Al-Anon za samopomoč družin alkoholikov. Vsebina na tej strani je bila osvežena 5 mesecev nazaj. Tehnična vprašanja, predloge ali zagate glede spletne strani sporočite uredniku spletne strani.