Ne poznam poti

Odgovori
arheotipica
Prispevkov: 1
Pridružen: 25 Mar 2014, 12:16

Ne poznam poti

Odgovor Napisal/-a arheotipica » 02 Apr 2017, 16:14

Se obračam na vas in prosim za iskušnje...
POčasi mi zmankuje sape... Opažam, da sem tako slabo, da bolj ne bi mogla bit...
In ne razumem zakaj se mi vedno znova pojavljajo iste zgodbe le osebe so druge...
Kako ste se vi rešili iz tega peklenskega kroga?

filip
Administrator/-ka foruma
Prispevkov: 319
Pridružen: 03 Avg 2011, 14:24
Kraj: Kranj

Re: Ne poznam poti

Odgovor Napisal/-a filip » 06 Apr 2017, 13:45

Prepoznam se v tem. Na koncu nisem več zmogel in sem iskal pomoč na različnih koncih.
Ko sem obiskal prvo srečanje Al-Anon sem bil toplo sprejet ter se končno počutil enakega. Takoj sem vedel, da še pridem.
In še vedno se z veseljem vračam in okrevam. Spoznal sem in še vedno spoznavam vzorce pri sebi, ki pripomorejo k mojemu počutju v določenih situacijah.
Ko mi je uspelo spremeniti kak vzorec, se mi situacija ni ponovila ali pa sem jo vsaj dovolj zgodaj prepoznal.
Hvaležen sem pomoči, ki sem jo dobil na srečanjih in v druženju z ljudmi iz programa. Brez njih ne vem, če bi se izkopal.

Tako, da lahko iz lastnoročnih izkušenj priporočim obiskovanje skupin in delo po programu.

Dobrodošla,
Filip.

Uporabniški avatar
JureM
Prispevkov: 43
Pridružen: 20 Nov 2016, 07:09

Re: Ne poznam poti

Odgovor Napisal/-a JureM » 06 Apr 2017, 17:41

Lahko podelim svojo izkušnjo. Tudi sam sem bil v zelo slabem stanju. Včasih se mi je zazdelo, da živim v najhujših nočnih morah. Na začetku sem mislil, da bom posledice alkoholizma rešil sam za štirimi stenami s pomočjo raznih knjig za samopomoč. Seveda, takoj po prebranem odlomku mi je nekoliko odleglo, a učinek je trajal le do naslednjega dne in naslednjega padca. Spoznal sem, da je pot zame le ena. Žal, ravno najtežja. MORAL sem se prisiliti, iti čez ovire v glavi in stopiti iz cone ugodja, izklopiti avtopilota, ki bi me pripeljal sam bog ve v kakšne grozljivke še.
Tako sem od nekod še uspel potegniti kanček poguma, da sem se naročil na srečanje s terapevtom. Ko sem ga zapuščal, sem imel občutek kot da bi lahko letel, čeprav sem večinoma govoril le jaz.
Povedal mi je, da situacije v katero sem zabredel zaradi ljudi, ne morem rešiti brez ljudi. Moral sem med ljudi, ljudi, ki me bodo sprejeli takšnega kot sem, brez obsojanja, brez opravljanja in brez posmehovanja. Predlagal mi je obisk Al-Anona. Še enkrat več sem moral premagati samega sebe, drugim razkriti kdo sem v resnici, povedati družinsko skrivnost. Kolesje je bilo pognano, ni se bilo več smisla ustavljati. Sprva sem na srečanja prihajal s čudnim občutkom, s strahom v srcu, negotovostjo kaj me bo tam čakalo.
Zdaj sem kot vidiš še vedno tu. Vztrajam, upam, čeprav sem si nekajkrat po padcih odločno rekel, da ne grem več, ker sem pa res en brezupen primer :wink: . Vem, prestroge besede. Delam na tem.
Nisem se še rešil, daleč od tega. Iz izušenj pa lahko rečem, da iz danes na jutri žal ne gre. Počasi čistim plast za plastjo umazanije, ki se je nabirala desetletja. Vsak dan malo, vztrajno... en korak nazaj, enega in pol naprej. Tudi s pomočjo ostalih članov, ki razumejo, ker so bili ali so v tem tudi sami.
Pogumno, ti kličem!

Sun
Prispevkov: 8
Pridružen: 26 Feb 2012, 14:41

Re: Ne poznam poti

Odgovor Napisal/-a Sun » 06 Jun 2017, 09:22

Draga arheotipica,

napisala si zelo na kratko, ampak tudi zelo močno in jedrnato. Poznam ta občutek peklenskega kroga. Ko sem bila jaz v taki fazi, kot opisuješ..da gre vse narobe, da sem slabo in da sem stalno prehajala iz ene zgodbe v drugo, ki pa so si bile vse podobne. V mislih imam področje partnerstva, službe in stikov z primarno družino (starši, bratje, sestre). Povsod je šlo vse narobe.

Tudi moja izkušnja je (kot sem prebrala že v prejšnjih sestavkih), da mi iz tega kroga nikoli ne bi uspelo zlesti sama. Kot pravijo, z istim ravnanjem lahko pričakujem iste rezultate (slabe:(((). In jaz drugačnega načina, ravnanja pač nisem poznala, kar se Janezek nauči, to Janez zna.
To, da sem dojela, da slabe stvari ki se mi dogajajo, soustvarjam predvsem sama. Saj nobena stvar ni sama po sebi slaba ali dobra, pomembno je, kako jaz gledam na to. In predvsem nisem poznala nobene hvaležnosti, znala sem se samo pritoževati, črnogledati, paničariti, bila sem nervozna, tudi že zapadala v globoko depresijo.

Danes vem, da depresija ni nič drugega kot to, da mislim, da nimam pravice izražanja svojih občutkov, peklenski krog vidim v tem, da ne smem biti JAZ, ampak se moram pretvarjati, da sem nekaj drugega, kot sem v resnici. Jaz sem bila pravi mojster tlačenja občutkov. Moje telo tega ni več preneslo, se je začelo kazati z različnimi boleznimi. Ena od njih je tudi obolenje ščitnice, pa lahko rečem, da sem več let čutila pritisk v predelu grla. Marsikaj ni hotelo ven, pa bi moglo iti, oditi!

Ne znam opisati, kako mi je odleglo, ko sem na srečanju Alanon začutila, da sem jaz končno lahko JAZ. Nek mlinski kamen mi je padel iz ramen, ko sem poslušala druge člane in sprevidela, da v tem nisem sama. Da se moram družiti z ljudmi, ki so občutili prav to, kot jaz in skupaj lezemo iz te črne luknje.
Spoznanje, da nisem nič posebno "drugačna", da imam želje, potrebe, občutke kot vsi drugi. Sem enostavno človek, z vsemi prednostmi in napakami.
Včasih se mi je zdelo, kot da sem središče vesolja in vsi okrog mene mi hočejo samo škoditi. No ko sem sebe postavila na zemljo in začela negovati hvaležnost, se je v mojem življenju spremenilo čisto VSE.

Včasih mi je popolnoma pokvarilo dan samo to, da me je nekdo grdo pogledal, nekaj grdo rekel. Danes mi to ne more več pokvariti dan, ker vem, da je v tem dnevu tudi ogromno drugih lepih stvari: imam streho nad glavo, denar, da lahko kupim kvalitetno hrano, čas, da grem na sprehod (namesto da ležim doma v temi in se smilim sama sebi), možnost da se udeležujem srečanj Alanon prav vsak dan, ko mi ustreza...da sem se srečno pripeljala z avtom, da sploh imam avto! Za moje zdravje, dobro počutje in partner, ki mi je prinesel najboljše češnje iz vipavske doline!
Kadar pred spanjem začnem naštevati vse, za kar sem hvaležna, ponavadi vmes zaspim. Ker ko sem se začela osredotočati na hvaležnost, namesto na nezadovoljstvo...se lepe stvari v mojem življenju kar množijo in množijo.
Sliši se nemogoče, pravljično, ampak prav tako slišim v množici vseh, s katerimi si delimo prostor in stole na srečanjih Alanon.

Splača se poskusiti, priti vsaj na 6 srečanj. Srečanja so ob različnih časih, na različnih lokacijah. Vse je objavljeno na urniku. Sama sem si izbrala za matično skupino tisto, na katero sem prišla prvič v življenju, to je petkova skupina. Zelo rada pa grem tudi na druga srečanja, kjer poslušam različne izpovedi od izkušenih članov in od novodošlih. Vsi so pa isto dragoceni! Vsak človek namreč premore v sebi ogromno dragocenosti, samo osredotočati se je treba na to, ne na slabo.

Ni to najlažja pot, ampak se izplača! Glede na to, da sem preden sem prišla na Alanon 30 let okrog širila negativo in črnogledost, tudi sama nisem mogla tega spremeniti čez noč. Ampak počasi je pa šlo, najprej sem veliko jokala, da sem spravila iz sebe tiste najhujše muke in misli. Verjamem, da so bili ostali člani večkrat zelo potrpežljivi z mano, saj so vedeli, da bom prilezla ven.

Zdaj je pa že 10 let, kar redno prihajam in le zakaj bi opustila nekaj, kar tako bogati moje življenje? Namesto razsutih odnosov in stalnega joka in bolečine imam namesto tega ljubeznivega partnerja, dobre prijatelje, tudi v materialnem smislu dosti bolje, ni se mi več treba sekirat, ali bom prišla skozi mesec. Na vseh področjih so se stvari povečale!

To kar imam sedaj jaz, pa želim prav vsakemu, ki si to isto iskreno želi.
Resnici na ljubo, sem si končno dovolila, da si zaslužim. Vsak si, tudi ti draga arheotipica. Želim ti, da bi našla svojo pot in če se boš kdaj oglasila pri nas, boš toplo sprejeta. Dobrodošla!
Sun

Odgovori