Kreg in vpitje mi nista več blizu

Osebne zgodbe članov Al-Anona. Te nujno ne izražajo uradnega stališča družinskih skupin Al-Anon.
Odgovori
Sun
Prispevkov: 8
Pridružen: 26 Feb 2012, 14:41

Kreg in vpitje mi nista več blizu

Odgovor Napisal/-a Sun » 05 Jun 2017, 23:07

Pozabi preteklost, mi včasih kdo reče. Kako naj pozabim, če mi ta kroji sedanjost? S preteklostjo se moram soočiti, ni druge možnosti, če hočem živeti mirno in spokojno, kar je moj vsakodnevni cilj.

Saj še sama nisem vedela, zakaj sem še v rosno mladih letih začela zvezo, ki je bila z vpitjem in kreganjem prepojena.
Kako me je bilo kakšno jutro sram, ko sem šla po stopnicah in sem srečala koga od sosedov v bloku.
Skrbelo me je, da me je slišal, kako sem zvečer in pozno v noč nemočno jokala in tudi kričala.
Partner me je v tem vzpodbujal na tak način, da se je umikal, molčal in s tem še bolj kazal name s prstom, kako sem vsega kriva.

Prav nič se nisem zavedala, da vpijem, ko sem vpila. Tega sem se vedno zavedela šele takrat, ko sem se ustrašila, da me je kdo slišal.

Dejstvo pa je, da mi je bilo kričanje in kreganje tako blizu, kot alkoholizem. Saj sem vse to dnevno poslušala in izbira mojega partnerja je bila logična posledica tega, do mene se je obnašal tako, da sem prav lahko ta vzorec nadaljevala.

Veliko let je minilo, ampak v vsaki moji zvezi je bilo veliko kreganja, predvsem brezplodnega. Takega, ko se drug dan počutiš izčrpanega, osramočenega, nemočnega, ampak kmalu se vse skupaj znova ponovi.

Potem je minilo že veliko let tudi v Alanonu, ko sem začela sploh sprejemati, da je lahko življenje tudi mirno. Vsaj v taki meri, da si ne povzročam nemira in vojne sama, saj kakšni zunanji dogodki vedno lahko pridejo, da se zamajejo temelji.
Ampak v mirnih dnevih si delati nemir in vihar, to mi je počasi pričelo postajati jasno, da je popolnoma nesmiselno.

Vojno, v kateri sta se rodila moja starša, sta prinesla tudi v njun zakon. In jaz sem šla v svet in do potankosti ponavljala njuno zgodbo. Sicer s to razliko, da sem se v tem počutila nesrečno in obupano, zakaj se mi to dogaja.
Danes vem, da se mi to ni "dogajalo", ampak da sem si to povzročala sama. Nevede, na podlagi preteklosti.

Koliko časa sem vztrajno prihajala v te naše prostore društva, koliko objemov sem mogla prejeti...koliko obupanih klicev sem imela s svojo mentorico. Koliko časa sem poslušala druge člane, ki so že našli svoj mir in živeli v tem.

Dolgo dolgo je bilo potrebno, da se je to počasi začelo zalezovati vame.

Na tej poti sem srečala tudi mnoge, ki so vpili in kričali tudi name. Prišel je moment, ko sem postavila mejo in to moji nadrejeni šefinji, ki se je na tak način redno "sproščala" nad menoj.
Kar nekaj časa sem to vpitje in kreg v službi prenašala, ker sem bila na take stvari enostavno navajena. Vendar mi je najedalo v psihično in fizično zdravje.

Nakar sem nekega dne začutila eno tako neznansko moč, da ne bom dovolila več vpitja name. Potem se je vse odvilo zelo hitro, sploh nisem postavljala nekih ostrih meja, očitno je bilo dovolj, da je iz mene sevala neka moč, ki tega ni več dovolila. Spomnila sem se tudi, na koga me je ta oseba tako zelo spominjala. In zakaj se ji toliko časa nisem upala upreti.
To je bila moja mama.
S tem, ko sem presegla sebe v tej situaciji, sem zlahka postavila mejo tudi moji mami, ki zdaj že več let z menoj govori v tihih tonih, niti približno ni več stalno povzdignjenega glasu.

Velikokrat se spomnim, kako nemočna sem bila, ko sem še živela v hiši mojih staršev, ko v svoji nemoči nisem mogla kam, ko se je odvijalo vpitje in kreganje. Na nek način sem to "potrpela", ampak za kakšno ceno...še vedno mislim, da v tistem času nisem imela druge možnosti.
V današnjem času bi bile verjetno možne še druge možnosti, npr. razni zaupni telefoni, socialna služba, kakšen zaupnik v šoli, društva, ki se ukvarjajo z nasiljem.
Ne vem, ali otroci v današnjem času, ki to doživljajo, se obrnejo na kakšne take institucije, da bi jim pomagali. Ali se sploh zavedajo, da to, kar se jim dogaja iz strani staršev ni prav.
Starše zelo rada obiščem, hvaležna sem za to, da jih še imam, za lepo urejeno okolico okrog hiše, dobro hrano...vendar mama svoj povzdignjen glas in kričanje še vedno uporablja nad očetom, ki sicer že četrt stoletja ne pije. Tudi to se mi ne zdi prav, pa se spomnim na Alanon in misel, da tega nisem jaz povzročila, tako da niti ne morem ozdraviti in preprečiti. Dopovedujem si, da ima vsak od staršev svojo višjo silo in da ta višja sila nisem jaz. Mnogokrat se še zgodi, ko bi rada pomagala, vendar spoznam, da to ni v moji moči. Ob tem mi je večkrat zelo hudo.
Na odprtem AA srečanju sem opazovala, ko je vodja prižgal svečo za vse, ki še trpijo. Ob tem sem pomislila na svojega očeta, ki še vedno trpi nasilje nad seboj. Od svoje lastne žene. Ki pa mu tudi kuha in skrbi zanj. Kakšen odnos je to. Kar vre od pretekle zamere [smilie=dash2.gif]
Ampak kdo sem jaz, da bi sodila? Ne nosim njunih čevljev, ne vem kako je hoditi v njih...

Res lepa alternativa kričanju in vpitju za komunikacijo v mojem partnerstvu je pogovor. Obojestranski, tak, ki spoštuje obe strani. Resnično pred Alanonom nisem tega poznala...kdo bi si mislil, da me bo enkrat privlačil tudi mir, gotovost in varnost? Namesto nemira, adrenalina in eksplozivnosti. Hvaležna sem moji višji sili, da je to pripravila zame. Kar dolgo sem se upirala, ampak ko sem pa dojela..je nekaj najlepšega...
O tem pa več naslednjič...
[smilie=sun_bespectacled.gif]

Odgovori